Labradorka Chen

SREČNO NOVO LETO !

2012-01-02T08:49:00.000+01:00

Ko ponoči ne spiš

2011-12-14T21:40:00.000+01:00

Ko ne moreš zaspati, trpaš v glavo vse mogoče dnevne dogodke. Vse od ranega jutra, ko na poti v službo poslušaš poročila, ob sedmih zjutraj, kaj je bilo najdenega, torej kdo je nov na listi odkritij tistih grdobij, ki se vrstijo že vse od odmevno znanega ropanja sip banke. Zelo zgoden je bil tudi rop btc-ja, nekoč blagovno transportnega centra, vendar primerek v isti osebi btc-ju še vedno ponosno vlada, čeprav je to zdaj čisto drugi btc, kajti prvega je odplavilo v eksotične dežele. Priloga čisto slovenskega časopisa mu, kot da bi Slovenci izgubili spomin, mameni nič manj kot štiri strani slavospeva o osebnosti....pa letos viator vektor, ki ga je vodstvo odplaknilo v Romunijo, z vsemi kamioni vred...in še in še ...korupcija, laži..., danes še ali spet veleposlanica, vseeno, do kam in koliko človeka uniči,..., dobro ali slabo lagati, važno je lagati.... še pred volitvami je sem bila mnenja, da vsi indici sedanjosti vodijo v zmago Jankovića in njegova dva aduta. In tako se je tudi zgodilo. Meni je žal, žal za vse, ki še poznajo vrednote, kajti ob takem vzoru vsakdanjosti, tudi ti ne bodo vzdržali, še manj bo vzdržala generacija x, y ali indigo.

Še ena beležka

2011-11-30T21:00:00.000+01:00

Ker sva bili v novembru na izpitu 2 x, moram postaviti zapis na tole mesto. Prijazni Logatec mi je spet pokazal zobe s svojimi vrtačami in drugimi zagonetkami, predvsem pa je bil Zagreb tisti, ki je podrl še zadnji letošnji up. Vstajanje ob štirih zjutraj, mrzla noč, vožnja med kamioni, en postanek zaradi psa in na koncu blatni cilj. IRO sodniki so bili več kot prijazni in res fejst. Tako, da mi ni žal, da sem bila tam, prav tako je bilo vzdušje prijetno, čeprav nas je zeblo pri celodnevnem postavanju, prekladanju sem in tja, čakanju, da pride tvoja ura. Predvsem imam rada vse tiste ljudi tam, vsak je nekaj posebnega, vsak želi opraviti najbolje, vsak se trudi in vsi skupaj, se mi zdi, smo srečni za vsakogar, ki je uspešen, ki dobro opravi z zastavljeno nalogo. Midve sva spustili prvega markerja, nekako sem vedela, da bi moral biti tam, zato sem Chen usmerjala tja, dvakrat, trikrat mogoče še enkrat, potem sem se odločila da stopim naprej in jo pošljem še z druge strani. Je šla daleč, nisem je več videla, vendar se je vrnila, oneslo jo je naprej in potegnila je ven drugega in potem na koncu še tretjega. Lepo, no, vse odlične ocene, za psa, zame in sploh in oh, skupaj 132 točk. Evo. Ništa u Zagrebu. Na ovirah je padla z mosta in isti hip skočila nazaj in se obrnila proti meni, hahah; seveda je to ničla. Ostale ovire je naredila profesionalno, skupaj 45 točk. Zaradi vlačenja na poslušnosti 38. Nimaš kej. Res sva se trudili, pred vsakim markerjem sem se spotaknila in padla kot ploh sceloma na tla, tako da bi lahko namesto jaz markerja on mene vprašal: je si li u redu?

Sicer je bilo Chen obljubljeno, da bo sedaj lahko malo počivala, ampak ne bo, žal mi je draga moja, tudi jaz ne bom, ker si ti moja, sem jaz tvoj par.

Dolgo vroče poletje 2011

2011-10-31T10:22:00.001+01:00

Digitalizacija malih penzionistov (tistih, ki to še niso)

2011-10-25T21:41:00.001+02:00

Ker nisem iz obdobja digitalnega sveta, pač pa iz generacije baby bomerjev, si tale blog nekako ne znam prirediti tako, da bi mi oblikovno odgovarjal. Vse ideje preureditve se končajo s spremembo barve ozadja in to je v glavnem vse. Vsi html-ji, url-ji, xxx, yyy-ji-ji in podobno mojo usposobljenost hitro vržejo iz tira potrpežljivosti in prijaznosti. Menim, da so vsi linki in sestavljenost mikrosveta nalašč prirejeni izključno za digitalno generacijo in nikakor prijazni za tiste nas, ki nam je rosa iz obraza že davno odtekla.
Zato resno razmišljam o ugonobitvi tega bloga, fb-ja in tudi drugih dejavnosti na internetu, ker razen iskanja nekaterih informacij z njim nimam prave sreče. Čeprav imam pravi lepi laptop, ki gre lahko z mano tudi na dopust, če tako hočem, ali pa se zgolj z mano seli po stanovanju in dvorišču, potem "tavleik" računalnik, ki tudi dobro deluje, imam digitalni paket lokalnega ponudnika storitev te vrste in vse kar zraven paše. Problem pa še vedno obstaja in to je ta prikrita jeza, ko stvari ne morem do dna, ko je vedno nekaj v ozadju, čemur ne znam najti rešitve in se slej ko prej zapletem in potem ne vem kako naprej. Občasno pa se pojavi kakšna prekinitev na teh zvezah ali pripomočkih, ki omogočajo povezavo s tem svetom, takrat pokličem našega lokalne operaterja in mu povem, da stvar ne dela. Torej recimo, da ne dela tista škatla, kjer je vključeno vse, seveda ne vem kako se imenuje, ampak vem, da ne dela, in me gospod na drugi strani vpraša, kako vem, da ne dela. No evo, kaj si človek misli. Saj ja vidim, da ne dela. Naj jo izklopim in ponovno vklopim. Toliko daleč pa še sežem, madona, da sem to že naredila. Vsaj 2x. Potem pride in strokovno ugotovi, da res ne dela, ali pa je na kablu nekaj narobe. In kako se v takem mrku počutim? Mračno, kot brez okna v svet.
Dobri stari časopisi, kako fletno je bilo listanje nekoč.

SAMO BEŽNA MISEL

2011-09-17T23:28:00.000+02:00

V zadnjem letu nekajkrat (off the record - 5x) s Chen hodiva na zadnji izpit. Ta po2 se je nama doslej vedno izmuznil, tako ali drugače. Seveda včasih zaradi naju obeh, včasih zaradi mene, včasih zaradi nje in ne nazadnje včasih zaradi okoliščin, ki v danem trenutku ne ponudijo ugodnih pogojev, to je vetra s prave strani, lepega terena,... večinoma pa je težava v brezvetrju, torej ko pogledaš v višino njenih vonjalnih receptorjev, ne migne niti smetka, trava, niti nizka, niti visoka. Po drugi strani pa ni važno brezveterje, ni važno koliko je markerjev ali so se preveč tuširali in nimajo niti najmanjšega vonja. Preizkus valovanja zraka s pudrom je še kar zamudno preverjanje, zato psa pustim, da dela po svoji smeri, usmerjam ga le takrat, ko se prične ustavljati, saj je sicer motiv precej visok. Če samo malo pomislim, vidim, da je izpitno iskanje pravzaprav čisto brez vsakega smisla, saj iskalka teče po drugačnem sistemu, in če izračunam vse stroške (izpitna taksa, bencin) in celodnevno postavanje, čakanje in prekladanje, tiščanje (saj vemo kam) in uživanje v kompletnem neudobju vsaj dvanajst ur bi človek - pa ne jokal, pač pa moram mastno zakleti, ko se spet ne poklopi. Številni treningi, poslušnost, iskanje, vložen čas in denar, življenje. Poleti vroče do nezavesti, pozimi se ti zanohta, neštetokrat. Način življenja? se pa res vprašam, madonca no, kje in do kje? Saj ni dovolj nikoli, ker poleg vseh obveznosti reševalskega življenja, se je potrebno udeleževati tudi klubskih dogodkov. In povrh vsega, se tiste grozovite hrbtenične bolečine pojavljajo vedno, ko je najmanj potrebno, če že morajo biti. In ko je bilo najhuje, ko sta bili moji nogi last nečesa mravljinčastega in praktično več kot nekaj kratkih korakov ni bilo mogoče narediti, sem svoji črni reševalki rekla: iskalna akcija je, ti pa ležiš doma, lenoba lena! Lahko bi iz zdravstvenih razlogov in zaradi besnila v duši prenehala s takim življenjem, le da res ne vem, kaj bi potem počel pes in kakšno bi bilo potem šele življenje. Pravzaprav se misel prikrade v hipu in na isti način tudi odide. In gremo dalje. Še enkrat?

CHEN 6 LET

2011-07-02T22:43:00.001+02:00

....družinska slika....

PASJE POLETJE; V DVOJE

2011-06-15T14:52:00.002+02:00

Ko posije toplo sonce, se naš pes najraje zlekne v atriju za hišo in se do predinfarktnega stanje pregreva in ker črna barva še dodatno vpija toploto, pridobi pasji kožuh stanje vrelišča. Ko temperatura naraste do njej več nesprejemljive meje, se preseli v hladnejšo notranjost. Še najraje ima v atriju 40 stopinj, pri čemer pač večkrat uporabi sistem ohlajanja. Pri tem se počasi dvigne iz ležečega položaja, se z rahlo majavim korakom prestavi v senčno zavetje hiše, kjer se z glasnim vzdihom in primernim zvokom padca vrže na tla. V ležečem stanju popije požirek ali dva vode ter se prevrne na bok in nadaljuje s poležavanjem, enako kot prej zunaj. Potem vse skupaj ponovi v obratni smeri, in spet in spet.

Potem sem ugotovila, da ko ji stvar postane všeč, ne more nikakor nehat. Tako je približno z gledanjem drugih psov direktno v oči, nadalje biti šefica, kjerkoli je to mogoče, teči ob kolesu in še potem, vse dokler te ne ustavijo, kopati luknjo v zemljo dokler ne sprehajalec ne znori, se drenat pri vratih, zlasti če je možno, da so na vrtu živa bitja, med vožnjo v avtu oponašat rezgetanje konja in še bi se našlo.

Ker zdaj ni več edinka, ker imamo doma tudi Hero, ki z mnogoterimi zanimivimi karakternimi potezami izkazuje, da bi pravzaprav morala biti vodja ona, se je bilo potrebno nekako prilagoditi tudi njeni stalni prisotnosti. Chen je izbrala čisto ignoranco, pri čemer ni pripravljena pogledat niti tega, kaj Hera za priboljšek dobi, pač pa je le samodejno prisotna, ker pač nikoli ne veš, če je tudi kaj zanjo, mogoče kaj pade tudi na tla. V dveh mesecih si je na tak sofisticiran način zlahka pridobila naziv "leadership lady" in na sproščenih sprehodih Hera sledi Chen in nikoli obratno. Herinem glasnem ovajanju sosedov Chen ni verjela in se ji ni nikoli pridružila, vendar, ko je bilo "treba" v krdelu nagnati cucka s poti, sta to storili soglasno (tega pač ne odobravam, zato sledijo sankcije).

Življenje v dvoje polno izzivov, prilagajanja in sodelovanja. Hočeš ali nočeš; bolje pa je, da to upoštevaš.

ČRNI SIN CHASE

2011-06-15T13:52:00.003+02:00

Izkazal se je Chenin sin Chase s svojim mladim vodnikom Nikyjem, ko sta opravila izpit IRP-R1 (RH T-A). Čestitke!

V PASJO ŠOLO TUDI POLETI

2011-06-15T13:44:00.004+02:00

http://fajnpes.blogspot.com/2011/06/pasja-sola-tudi-poleti.html

Še najbolj slastno se je poleti zabavati v pasji šoli !

2010-08-17T20:32:00.005+02:00

Tale je bila največja (Dubrovnik)

Pa se vprašajmo po prijateljstvu, koliko je pristno in koliko vsega smo pripravljeni vložiti vanj. Iskrenost in naklonjenost ter osebnostne napake nosimo s seboj, vsak dan, vsako uro. Srečujemo se, govorimo, včasih rečemo preveč ali slišimo več kot bi hoteli, včasih ne moremo razumeti drugega, ker vidimo najprej sebe. Večinoma ljudje tudi ne slišimo, čeprav je videti, da poslušamo. Kdaj govor ali dejanje preseže nevidno mejo drugega in zgodi se tišina. In potem, kot da ni mogoče storiti ničesar več. Vseeno ne gre drugače kot da citiram Roya Crofta "Rad te imam, ker se ne meniš za možnost, da se v meni skriva bedak in slabič, in se trdno oklepaš možnosti, da je v meni nekaj dobrega".

Kaj hočem povedati?

To, da smo mi sami tisti, ki krojimo lastne usode, imamo svoja prepričanja, svoja verovanja v ljudi, v naravo in v tisto na kar nimamo vpliva. Lepote okoli nas včasih ne moremo videti, ker je pogled zožen kot takrat, ko se nebo zapira in se na nebu zberejo oblaki. Nasprotno pa je svet lep, ko je veselje porojeno in je kot takrat, ko je nebo odprto. Oči se zapirajo in odpirajo, spuščajo svetlobo ali pa ne.

In kaj res hočem povedati?

Da je pes nazvestejši prijatelj, "večen" in za zmeraj, da pomeni biti brez njega, kot ne bi živel polnega življenja, ker ti da srce in vso pozornost, ker nikoli ne pozabi pozdraviti, ker uživa življenje zdaj, ker ne razmišlja o prihodnosti, zna lenariti, se zna zabavati in je goreče jedro, ki proizvaja energijo zase in da jo oddaja. Za vse in vsakogar. To je povsem drugačen jezik. Nezaslišano prijeten.

Pa ne mislit, da gre za kakršno koli mistično razmišljanje, nič takega, vse je samo v času, trenutku in minljivosti vsega tistega, kar smo samodejno sprejeli kot večnost, ne da bi se zavedali druge možnosti.

Astra Chen

2010-08-17T20:20:00.003+02:00

Chen 5 let

8. februar - eno leto

2010-02-16T11:31:00.004+01:00

Kar nekaj časa je preteklo, dobivam še kar redne informacije o mladičkih, ki so dopolnili eno leto. Vsi so ok in posebej me veseli, da se je kar polovica legla vpisala v "malo šolo reševanja". Ker pa je treba najprej izšolati vodnike, so se trije vpisali na seminarje za vodnike, ki potekajo od začetka januarja do konca marca, ko se opravljajo teoretični izpiti. Ni tako malo, vendar pa tudi ne preveč, če se odločiš, da boš del življenja posvetil humani dejavnosti, kjer je doborodošel vsak, ki ima srce, ki želi kaj dati soljudem brez pričakovanja materialnega povračila. Srečno Champ, Chester, Chase in Čačka!
Kajti če se zgodi, nas ne bo nikoli dovolj.
Se vidimo na lavinskem tečaju!

EN IZDATEN TRENING

2010-02-13T09:16:00.002+01:00

Ker sva se s Chen prijavili na kvalifikacije za SP 2010, in to predvsem zaradi pridobivanja izkušenj, sva morali zgodaj zjutraj, zadnji vikend v januarju spet vstati zelo zgodaj, da sva po zasneženi cesti pravočasno prišli v NG. Tudi tu je snega nametalo dovolj, da je bila pokrajina enaka kot v notranjosti države, da ne bi bilo tako velike razlike med enim in drugim terenom.
Iskanje na kupu navoženih ruševin, prostor dokaj velik, vendar ne prevelik, pogled pa je lahko zajel celoten teren, nič preveč težkega dela, se mi je zdelo. Fina ruševina. Ker pred nama trije niso imeli sreče, sem ugibala, kaj se dogaja? Slab veter, zgodnje jutro, markerji globoko zakopani? Teren sem si hitro dobro ogledala. Kje so sledi, kje jih ni in naredila načrt, da bova začeli na tisti strani, kjer je stopinj v snegu najmanj. Tako in tako morava pregledati vse, če ne bo Chenke potegnilo. Enkrat jo je odneslo precej ven iz označenega območja, potem jo je vmes še pritisnilo, da je opravila svojo veliko fiziološko potrebo, ne vem koliko od petih sodnikov je to videlo, ker ta zadeva pač ni, da bi jo opravljali med iskanjem.
Markerji so ostajali v skrivališčih, čeprav bi bilo za njih in tudi za nas bolje, da bi jih vzeli ven. Tako se je Chen dvakrat vrnila k istemu markerju, tudi že po najdbi. Nekoliko zmede mi je to prineslo, ker nisem prav dobro vedela, kaj storiti. No, vseeno se je dobro izšlo, našli sva vse pogrešane, pridelali povprečnih 173 točk. Nakazovanje zadnjega markerja je bilo bolj tako-tako, ampak ker poznam svojega psa in vem, da je lajež, po nekaj napakah na treningu postal nekoliko slabši, prav tako sva pridelali malo kroženja okoli zaprtega groba. Tako, znava tudi bolje, zgodi pa se tudi slabše.
Najino partnerstvo pri poslušnosti sva dobro zvozili (42), pri ovirah (39) sem naredila več napak, tudi vem kakšnih, zato trening še in še. Od vsega pa je najbolj fantastično to, da je bilo treme ravno prav in ne kot običajno, predvsem na poslušnosti, ko komaj še diham.

Dobro pripravljena ruševina, res pravi užitek. Hvala organizatorjem, markerjem in sodnikom.

2009-12-02T18:18:00.003+01:00

Čačka išššščiii ! (foto Mare)

2009-08-11T23:06:00.002+02:00

ERP KD LJ

2009-08-11T22:56:00.001+02:00

Chen, 5 mesecev po mladičkih, lepo zalita

2009-08-11T22:55:00.000+02:00

Cahtta z mamo Chen (mama je tista z zobmi)

2009-08-11T22:53:00.001+02:00

Chattanooga

2009-08-11T22:52:00.001+02:00

Chattanooga

2009-08-11T22:50:00.001+02:00

Brezzoba Chattanooga

2009-06-30T12:53:00.000+02:00

v spomin JUNA 1992 - 2004

2009-06-28T22:16:00.000+02:00

Hitri Ch Goriški

2009-06-28T22:03:00.000+02:00

Še en krog no...

2009-06-28T22:01:00.000+02:00

Ch Velenjski:
Na obisku pri mami Chen

2009-06-08T14:30:00.003+02:00

Tole je lepi CH Tržiški, Chnein prvorojeni sin! (foto Senta)

2009-05-26T12:25:00.003+02:00

To je lepi CH-GORIŠKI, Chenin sin/foto R in D

Kako vedno znova učimo

2009-05-25T12:59:00.003+02:00

Sobotna vaja v Novem mestu je bila dobra, vroča in je minila v finem vzdušju, kot vsaka doslej. Nič te ne more izneveriti v taki družbi, ki nam jo uredi organizator, ko sestavlja skupne. Ni nekopatibilnosti, pa nikoli ni problem, kdo ali kako, vedno je ok, le da smo včasih nekoliko lačni in žejni (pač treba je poskrbeti zase), le da se jaz nikakor ne morem naučiti, da bi zjutraj vzela s seboj slasten sendvič in se podprla z njim v kritičnem trenutku pomanjkanja moči. Pa nisem edina, še več je takih, ki jim hrana ni prva stvar, na katero pomisliš, ko odhajaš na vajo. Tako smo tudi lačni skupaj in je potem malo lažje.
Delovišča na katerih delamo so organizirana precej inovativno. Vedno se nam nastavi nekaj novega, nekaj drugačnega. Dokaj zagoneten je MZ, Z izgubljenko ob poti, pa njen nahrbtnik in njeni odgovori so me pognali v dvom, če ni mogoče res ona tam po naključju, pa da bi jo Matjaž spregledal? Jo pustil, da takole obsedi, kar tako, brez naloge? Ne, ne, nagnal bi jo tako ali drugače,... mora bit ena od markerjev. Seveda je bila. Le da jo je naučil, kaj odgovarjati in kako biti nezmedeno zmedena.
"Obešenec" globje v gozdu, je bil tako obešeno mrtev, da mi je v nekem trenutku dal mislit da je z njim res nekaj hudo narobe, tudi bled je bil enako, kot da tu visi že od prejšnjega dne. Všeč mi je, da vodja delovišča pouči markerje kako biti negiben, da niti z očmi ne trene, da ima mrzle roke in bledo barvo na obrazu, kdaj se lahko odzove.
Ruševinaste objekte smo imeli nekje med prvim in tretjim deloviščem in Chen si je našla drugo pot do markerja in ne tiste, ki je bila predvidena, žal po že pretečenem času, ki nam je bil na razpolago.
Zadnje delovišče je bilo tako strmo, da si se moral z zobmi držati, da se nisi skotalil dol. Če ne bi bilo goste podrasti, bi se verjetno točno to zgodilo, tako pa sem se lahko držala za vse te veje in vejice, ki te sicer bičajo v obraz oči in bi rabil mačeto, da bi si utiral pot. Vseeno smo prekoračili začrtano pot, vmes je Ajk našel markerja, midve s Chen sva bili drugi od poti navzgor. Že da sem preplezala do svoje pozicije sem šla bolj po štirih kot po dveh, zdaj sem se morala vrniti dol, zaradi pomoči ponesrečencu (čeprav sem nekoliko protestirala, saj se moraš potem vrniti nazaj na mesto), nič - kaj pa če bi šlo zares (takrat pač ne bi pomislila dvakrat). Šli sva dol in potem nazaj gor in porabili ves čas, ki smo ga imeli še na razpolago. Ker se je vaja zaključila v lepi senci na vrvni tehniki in kasneje na poligonu s krajšim počitkom na lepo pokošeni travi in golažem na asfaltu pod šotorom, nekje pri Novem mestu... prelepa Dolenjska...
Foto dokumentacijo bo najbrž objavila Teski: www.teski.eu

Odraščanje

2009-05-07T09:05:00.003+02:00

Kdaj pa kdaj se srečamo z Ch-ji. V posebno veselje mi je, da je večina že pričela s hoditi v pasji vrtec, igralne urice, malo šolo. Le za enega še ne vem, ampak se bom potrudila izvedet. Nekateri so že zelo dejavni, drugi pa so šele dobro začeli.
Vsem pa želim - ustvarite dobro povezavo s psom, naučite ga pogleda v vaše oči, tam boste našli vse tisto, kar ste hoteli imeti (brez slastnih priboljškov seveda ne bo šlo).

Pri veterinarju

2009-05-06T20:27:00.003+02:00

Primerjam nasvete različnih veterinarjev in se vendarle vprašam: kaj je zdaj prav?
- koliko cepljenj je dovolj in kdaj gre za pretiravanje, doziranje različnih strupov v podkožje mladih psov, nevarni klopi, komarji, bolhe, različni zajedalci, kaj je najbolje za psa in kaj je nabolj prav? Vsak veterinar ima svoj način, čemur se čudim, ker niti dva nista enaka, čeprav gre le za nekaj ulic stran in ne razumem, da stroka tudi pri tem ni enotna. Zakaj tudi takoj dati antibiotik, če to ni nujno potrebno? Pa kaj gre za eksperimentatorje, ali se moraš sam laik v skrbi za svojega psa vprašati, ali nimajo nobenih simpozijev kjer bi se uskladili, da bi jih bolj poenotilo?
Svetujem vam, bodite tečni, vprašajte vse, tudi tisto, kar so vam morda že povedali, pa niste razumeli, ali ste preslišali, pozabili. Vprašajte še enkrat, zahtevajte jasen odgovor in jasno pojasnilo, naj povejo vse, četudi dvakrat, trikrat, petkrat! Storitve plačate in niso poceni in imate vso pravico vedeti vse.
Včasih se dogaja hitro, tudi sama sem bila priča veterinarskemu posegu, ko je zadevo opravil mimogrede in potem na moje vztrajanje samo na kratko povedal kaj je naredil in to samo zato, ker sem vztrajala. Da sem izvedela kaj več sem morala spraševati stavek za stavkom. Zato se tja več ne vračam, raje sem izbrala drugega, ki pove, kaj bo naredil, ki pove kaj misli in se z mano tudi posvetuje oziroma sprašuje, da bi izvedel več o zdravju psa in se potem skupaj odločiva, kaj je najbolje.

Dober veterinar vas bo vprašal po zdravju psa, mu bo izmeril temperaturo, ga stehtal in opravil splošen veterinarski pregled (pogledal bo oči, ušesa, pretipal ga bo po telesu,...). Dal mu bo tudi pasto ali tablete za razglistenje. In šele ko bo ugotovil, da je sto odstotno zdrav, ga bo cepil.
Od veterinarja morate zahtevati in vam mora povedati!!!, kakšen ima plan cepljenja za vašega psa in naj ne pretiravajo. Nekateri cepijo v prvem letu tudi 4 x! Ne vem ali je res potrebno, bolj se nagibam k temu da ne, da je dovolj 2 x in potem po letu dni cepljenje ponoviti. Poiščite informacije še kje drugje, ne le pri enem samem veterinarju. Eden ni nobeden in kar slišimo o zdravnikih, lahko slišimo tudi o strokovnjakih veterinarske stroke.

Slike Champ&Co

2009-04-21T21:30:00.005+02:00

http://picasaweb.google.com/sentapolenta/2009_04_05ChampDoma#

Avtorica: Senta

ODHOD V NOVO ŽIVLJENJE

2009-04-21T11:44:00.007+02:00

Imeli smo se zelo, zelo lepo. Zdaj ko je minilo že nekaj časa od odhoda mlade gverile v nove domove, smo se tudi mi postavili v stare tirnice. Chen je ista kot prej, samo še nekoliko seskov je ostalo, pa tudi lepo počasi lezejo nazaj, dlaka je kar ok in sploh je že po tednu dni postala takšna, kot prej. Igriva, divja, pa tudi se mi zdi bolj poslušna.
Malčki se spretno uvajajo v novo življenje, ni jim pretežko, saj imajo vsi dobre mame in ate.
Imeli smo res veliko srečo, da so vsi mladički zdravi, skoraj enako veliki. Ko so šli od doma so vsi tehtali med 6 in 7 kg. Nobeden ni zaostajal, nobeden ni prehiteval. Tako enakovredno leglo, tudi pogumni so bili vsi enako, vsi so enako napadali. Ko je ena skupina spala, je druga napadala, tako da v končni fazi, ni spal več nobeden, pa tudi mi ne.
Ker je zadnji teden neprestano deževalo, smo bili prisiljeni biti v hiši, le lulat smo hodili ven, in dež jih sploh ni motil. In ker v hiši pač ni isto kot zunaj, smo jih imeli povsod: postregli so si s časopisi, iz njih oblikovali elemente za origami, mimogrede se obešali na zavese, vlekli drug drugega za ušesa, odpirali nihajna vrata in bili v nenehni nevarnosti za udarce s temi nesrečnimi vrati, kar pa jih ni ustavilo, da ne bi stikali tudi za temi prepovedanimi vrati.
Jedli so tako hitro, da ko je bila zadnja dvojna posoda na tleh je bila prva že prazna. Včasih sem imela občutek, da gojim osem tasmanskih vragov, tako neusmiljeno so se zalepili na človeka. Mama Chen jih je vzgojila toliko, da so se do nje obnašali spoštljivo in če ni dovolila je tudi napadali niso in se ji tudi niso približevali. To jim je povedala s pogledom, če ni bilo dovolj je dvignila ustnico in potem...če ni zalego.. je pa padlo zelo blizu. No in takrat, ko mama reče NE, zdej pa dost, gredo vsi užaljeno spat in potem je bil red. Ko zaspijo (vsepovsod po stanovanju) potem jih pobirava s tal, take speče nosiva v njihov brlog in jih polagava na dekce, hodiva po prstih, da jih ne zbudiva, da bi v miru pojedla kosilo tudi midva.
Ves čas sva jim dozirala različne dražljaje, dotike, toplo, hladno, polagala sva jih na različne podlage, jim pripravila tunelčke in različne ovire, stimulirala blazinice, med prsti,... navadili so se na različne zvoke in vem, da so v življenje odšli pripravljeni, dala sva jim vse, kar lahko mladičkom v prvih dneh in tednih življenja naredi vzreditelj.
Pričakujem, da ne bodo imeli težav s hojo po rešetkah, stopnicah, po različnih podlagah, da se ne bodo bali ropota nekaterih strojev, da bodo ob srečanjih z drugimi živalmi reagirali normalno in sprejemljivo, da bodo imeli radi ljudi in užili svoj kratko odmerjen čas z nami kar najbolj polno in radoživo.
Novim izzivom naproti jih zdaj vodijo njihovi novi lastniki. Zdaj je vse odvisno od njih, koliko bodo iz njih potegnili in res upam, da bodo prav vsi prestopili prag šole kinoloških društev čimprej !!!

Še nekaj slik

2009-03-30T17:48:00.002+02:00

Do novih slik pridete http://picasaweb.google.si/nedeljkograbant/SlikeKuzkovOdLabradorkeChenIzObiska2832009?feat=directlink#
Kako dobro, da naši novi prijatelji tako radi fotografirajo!!!

2009-03-24T17:02:00.002+01:00

tukaj pridete do fotografij, ki jih je posnela Staša. Vse čestitke za profesionalne posnetke!
http://picasaweb.google.si/staska.morela/Kuzki#

2009-03-16T13:01:00.004+01:00

Nedeljko je imel v soboto "foto-sešn" in nastale so take fine slike na tejle povezavi:
http://picasaweb.google.si/nedeljkograbant/KuzkiOdChen

2009-03-13T18:12:00.003+01:00

Zaradi počasnega nalaganja slik na blog, predvsem pa zaradi lepe foto zgodbe, izkoriščam povezavo, poglejte:
http://picasaweb.google.com/sentapolenta/2009_03_12ChampItIs#

Postajajo čisto pravi peseki

2009-03-10T22:43:00.003+01:00

Malčki so v nedeljo, ko sem bila spet na obisku, dopolnili točno 1 mesec.Tistega oh in sploh vzdihovanja se bom kar vzdržala. Itak vsi veste kako je lepo biti med mladički in kako prijeten je njihov vonj. En tak poseben mladičkast vonj, ki nekje po 3 mesecu izgine.

Dodajam spet nekaj foto zapisov. Za posnetke pa mi zmanjka časa. Postali so preveč zabavni.

Ne trdim z zagotovostjo, da je tole res (bo morala potrditi mami) ampak mislim, da je tole Chester

in tole Che

in tole tudi Che, ki spoznava "teto" Silo, ki pa je malce razočarana ugotovila, da še niso dorasli njenemu "prijateljstvu", ker se gibajo prepočasi :)

IMETI ALI NE IMETI

2009-03-10T13:01:00.007+01:00

Psa ne moreš nikomur kupiti, ne za darilo, ne otrokom, ne zato, ker si ga nekdo želi in mu želiš narediti veliko veselje in tudi ne kar tako, ker se je zasvetilo neko znamenje ali je človek dobil preblisk in gre v akcijo in prinese domov psa. Saj psiček, ta mala kepica, lušna in prisrčna, ki jo stiskaš v naročju in ljubkuješ, prehitro zraste v veliko, zelo kosmato, tudi večkrat umazano, požrešno in tudi včasih problematično zverino, ki je ne moreš več imeti v naročju in ki ni zadovoljna, da samo leži doma, bodisi v stanovanju, bodisi na vrtu. Vseeno kje. Zahteva sprehod, prosi tebe, zjutraj, popoldan, in tudi zvečer, ko bi ti najraje sedel in pogledal dnevnik, film, ali se preprosto zleknil na kavč ali pa: danes se mi ne da, ker dežuje, ker je mraz, ker je megla, ker sneži ali piha burja. Pes si potem zelo hitro umisli dan po svoje, največkrat tako, kot tebi ne bo všeč in konflikt je tu.
Mladički ne vejo, da ne smejo pojesti copat, vezalk, kablov in drugih zabavno obešenih rekvizitov. Nekaj morajo početi in če tega nekaj ne delajo z nami, potem delajo sami in tisti čas se zelo zabavajo in gotovo ste že videli fotografijo pasjega mladička in vse naokrog nametanih in pogrizenih stvari, kot materialni dokaz, kaj vse lahko mladiček v eni uri obdela. Tebi, jasno, to ni všeč, ampak vedi, da si kriv ti.
Treba je biti pripravljen, da bo tvoj prosti čas, vsaj na način, kot ga imaš prej, ko psa še ni, drugačen in prilagojen psu, ki je postal tvoj spremljevalec, ker si se TI tako odločil in ne pes.
Pes te bo sprejel in te imel rad, zanj boš edini bog, zavedati se je treba, da je od tebe odvisen. Ničesar ti ne bo zameril, vendar pa je odgovornost na tebi, da boš z njim ravnal tako, da bosta zadovoljna oba. NIKDAR IN NIKOLI ne uporabljaj fizične prisile in ne pričakuj, da bo pes razumel besedo "sedi" čeprav ti veš, da jo je že slišal, ti veš kaj pomeni, on še ne, ker razumel bo tisto, kar se boš naučil ti. Ti se moraš naučiti razumeti psa in ne obratno.

Po službi ni več frizerja, maserja, pedikerja, aerobike..., ne igraš več nogometa, .... pač pa večino svojega prostega časa posvetiš SVOJEMU psu.
Tudi družine, ki se odločijo za psa, morajo vedeti, da otroci ne morejo in ne bodo prevzeli sto procentne odgovornosti za novega družinskega člana in da so za vzgojo, prehrano in zdravstveno in dnevno nego psa odgovorni starši.

Ne bom preveč besed namenjala logiki, da moraš imeti tudi prostorske pogoje. Psa si najbrž ne bomo umislili zato, da bomo zapolnili pesjak. Če pes ne more biti pri tebi, zakaj bi ga potem imel. Vrta ti ne bo čuval, labradorec zagotovo ne.

Večinoma se ljudje zavedamo odgovornosti, za vse druge pa verjamem in želim, da se je še bodo, ko se bodo srečali s kinološko tematiko in da bo to mnogo, mnogo pred prihodom psa v njihovo življenje.

Slikice prejšnjega tedna

2009-03-07T08:29:00.005+01:00

Vem, da sem grozna, ampak od prejšnje sobote pa do danes mi sploh ni uspelo prilepit slikc malčkov, ki pa so zdaj že zabavni. Jaz že imam svojega favorita :) Pravzaprav celo ne samo enega. Ampak evo jih na slikcah posnetih v soboto, 28.2.2009.

Od mladička do idealnega psa - seminar z Branko Hobič

2009-02-22T22:00:00.004+01:00

Gospa Branka Hobič je znana kinologinja in inšturktorica, z dolgoletno prakso v šolanju psov, ima sodoben pristop do vzgoje in šolanja psov od najzgodnejšega obdobja naprej. Redno se izobražuje, sodeluje s kinološko stroko tudi v tujini in ima neizčrpno zakladnico znanja. Seminar, ki se je zgodil v soboto, 21. februarja, v Ljubljani, je bil fantastičen in menim, da nihče od slušateljev ni odšel nepotešen. Podobna predavanja se bodo zgodila tudi v Novem mestu in Mariboru.

Sobotni seminar o vzgoji mladega psa prišel ravno prav v času, ko se nekateri odločajo in so se že odločili postati lastniki in skrbniki mladičkov naše Chen. To mi je bilo v posebno veselje, saj je trenutek, ko se odločimo za psa, res prelomen, še zlasti za tiste, ki jim bo to prvi zvesti štirinožni prijatelj, pa tudi za tiste, ki jim bo pasja dušica zapolnila izpraznjen kotiček srca. In kot je rekla Branka: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo... Ni dovolj psa imeti zgolj in samo rad, potrebno si je pridobiti nekaj znanja, da ne delaš preveč napak in si vzojiš psa, kakršnega nisi hotel nikoli imeti.
Vsi, ki ste predavanje zamudili, pa na juriš in poiščite čimveč informacij v literaturi, ki je dobite v knjižnicah in knjigarnah.
In še bravo za vse, ki ste bili v soboto zraven.

13. dan

2009-02-21T20:35:00.008+01:00

Malčki rastejo, poskušajo hoditi in so prav zabavni ob poskusih postavljanja na noge, ki se zaenkrat še končujejo s prekopicanjem v stilu padlega knedla. Učke že tudi počasi odpirajo. Vsakič dlje tudi jaz posedim na tisti Lidijini pručki. Res se je težko odtrgati stran od kotišča. Tudi ko spijo, jih lahko kar gledaš in opazuješ in šteješ vsako njihovo dlako posebej, trebuščke ob dihanju, noske, ušeska... Vse, res vse na njih je tako perfektno popolno.

Tule je nekaj slikic, da še vam privoščim malo tega razgleda, ki ga z besedami sploh ni mogoče realno opisati. Pravzaprav že ko si ob njih nisi prepričan, če je res :)

Ja, tudi tokrat imamo filmček, ki ga obljubim, objavim jutri! Tale mi bo vzel malo več časa, nekam veliko materiala sem naredila...

Tole je Chattanooga. Ne vem kako je možno, ampak kakorkoli potegnem "ta črnega" se v mojih rokah znajde ona :)

Takole razmetano spijo, kadar jim je toplo.

Se pa tudi veliko stiskajo. Glej odpirajoče se učke :)

Ne vem zakaj, ampak pasje nogice me vedno fascinirajo.

Mnjam! Hrana!!

Sobotna večerja z malimi kepcami

2009-02-15T18:13:00.006+01:00

Ko smo se včeraj ravno vračali iz Kopra, je bila Vrhnika tako mamljivo ravno na poti... Da ni šlo brez ogleda malčkov kako rastejo :) No, pa tudi golaž in polenta naju je čakal. Da ne bomo preveč egoistični pa tale pogled delim še z vsemi, ki kdaj zaidete na tale blog. No pa seveda spet filmček z novimi zabavnimi piskajočimi glaski. Res, prav lepo pojejo.

2009-02-13T11:10:00.003+01:00

Mladci so danes stari pet dni.
Belčkom se je barva blazinic na tačkah spremenila iz roza v temno rjavo, skoraj črno, pa tudi ustnice gobčkov in noski hitro temnijo. "Tabeli" prvorojenec je silak, ime Champ je dobil ime itak že ob rojstvu, vse zmeče dol s seskov, še en je tak, tisti Che, ki se je rodil zadnji. Vsi beli in črni gverlci prav tako hitro rastejo, vendar od črnih še vedno kakšnega ne najdem, kar zginevajo pod mamo enake barve. Labradorski apetit je na daleč slišen od blizu pa je okrog seskov je strašna gneča, kremplji jim rastejo, tako da mora Chen vedno več sedeti in upa, da bo tako dojenje manj boleče. Ko vse mine in ko končno zaspijo, greva včasih s Chen skupaj v kuhinjo, pojeva kakšen specialen priboljšek. Njene žametne oči so res majčkeno še utrujene, saj dela celo noč, dežura vsaki dve uri po eno uro. Sreča pa nama obema žari iz njih in se razumeva: materinstvo res ni samo en mačji, niti pasji kašelj.

Še nekaj slik malčkov

2009-02-11T16:27:00.000+01:00

Lidija se nekako ne more umakniti stran od kotišča, ker jo mičkeni tako močno impresionirajo. Vse kar mi je uspelo iz nje izvleči je nekaj slikic. Opis kotitve pa zaenkrat še misija nemogoče. Ampak obljubim, da bom dalo vse od sebe, da jo prepričam!

Do takrat pa...

O pričakovanju in rojstvu novih življenj

2009-02-11T09:02:00.003+01:00

Obljuba dela dolg in ekola, Lidijina zgodba je tu :)

Si ne moreš mislit, kako te vrže ven takle dogodek. Najprej se med brejostjo ves čas ukvarjaš z dejstvom, da se psica »debeli«, ker seveda mora postajat okrogla, samo je vprašanje koliko, potem jo prve tri tedne čuvaš »ko zenico oka svoga«, da se ne bi prenaprezala, kam udarila, ali skočila za racami v mrzlo vodo… Ko minejo kritični trije tedni pa jo itak spet čuvaš, ker kaj pa vemo, kaj se lahko zgodi, redno skrbiš da ima dovolj gibanja, pa pravo hrano, pa masaže, … ampak delat pa ne moreš in to začneš pogrešat.

Potem se ukvarjaš s tem, da je Chen pravzaprav morala dobesedno pretrpet skok Falkota, tisti boleči »spodnos«, ko se ti trga srce ob kriku in potem glasnem stokanju, ki, povem vam, označuje bolečino!!! (Kaj sem ji naredila)

Ko se napne trebuh, kilaža pa raste, postaja vsak dan počasnejša, saj ji teža, ki jo nosi, preprečuje vsakršno poskakovanje in tudi tako fantastično dirjanje po odprtem travniku (kjer jo vidiš in uživaš, ko opazuješ njeno gibanje). Zadnje dni je samo še hodila po snežni gazi za mano…

Potem je prišel dan, točno tisti, ki smo ga določili za kotitev. Slovenski kulturni praznik. Saj, nič čudnega, itak delamo za kulturo, v gledališču. Prvi pravi porodni popadki so prišli okoli desete ure zvečer sedmega februarja in se iz ure v uro stopnjevali. Kako postaja človek živčen, ker se tako dolgo nič ne zgodi in že držiš v roki telefon (še deset minut počakam, pol pa kličem Roka – hvala Rok, ker si bil na stendbaju), ura pa pol dveh ponoči. Psica ne ve kam bi se dala, ven, noter, ven… v kotilnico iz nje, spet nazaj, globoko, blazno hitro dihanje, jezik moli ven, misliš: še malo, pa jo bo pobralo. Potem pa čakaš tisti zeleni »mehur«, pa ga ni, misliš, ajoooj, to je pa groza…nič ne moreš narest. Ampak smo zdržali, nikogar nismo klicali, herojsko, ti rečem. Ko je pozno ponoči prišel prvi mladiček, je rekel Bojan: bel je… jaz pa sem, čist v šoku mislila (nisem rekla glasno!) da je fant brez dlake! Madona, kakšen bel, saj smo naročili črne! Toliko truda zdaj bodo pa sami beli al kaj? Ampak bravo Chen, spretno ga je rešila iz vrečke in fant je takoj zapiskal. In bil je res lep, tak pravi debeli labradorec, potem se je tudi izkazalo, da je od vseh najtežji.

Belo »zagato« je rešila punčka, ki je prišla črna in druga po vrsti! Taka fletna in zabavna, strašno lačna in se je takoj zalepila na pipco. Naslednja porcija sta bila eden za drugim dva bela fanta. Zdaj sem rekla ok. Da je vsaj en črn. Potem dolga pavza in še dva fanta, bel in črn, čisto Falku podoben in potem spet dolga pavza. Ob pol devetih zjutraj še sedmi fant, črn.

Bila sem prepričana, da je to vse, konec. Čeprav smo pospravili in počistili kotilnico že po šestem (ker je takrat tudi bilo mišljeno, da je to to), smo jo sedaj še enkrat. Vse se je umirilo in ob enajstih sva z Bojanom malo zalegla. Vseskozi sem vstajala in hodila opazovat Chen in malčke. Ob dvanajstih pa presenečenje: še en črnuhec je prišel, čisto sam. Evo. Chen je vse zrihatala, nikjer nič, vse popucano, tamali pa vmes med drugimi, kot da je tu že od nekdaj. Najprej sem mislila, da je tam Chenina tačka. Ni bila tačka, bil je novi Che, tak kompakten, pravi gverilec.

Zdaj posedam na pručki in gledam v kotilnico. Vsakega poznam v zadnjo dlako. Kakšen užitek!!! Kakšna famozna zadeva. Meditacija…

Pa so prišli :)

2009-02-08T14:56:00.000+01:00

Tako. Pa smo jih dočakali! Točno na 62 dan brejosti, kar je povprečje. Ja, tale Chen pa res zna :) Super se je odrezala in že pri prvem vedela, kaj vse mora storiti. Več in podrobneje o poteku kotitve bo povedala kar Lidija, ko si malo odpočije; je celo noč dežurala in šele pred kratkim legla malo k počitku. Jaz pa vas do takrat razveselim s slikcami in kratkim filmčkom, ki ni kak tehnološki presežek, ampak pozor: bistveni so zvočniki, mali spušajo tako "kjut" zvoke, da se ti prav milo stori pri srce. Naj še vam malo popestri večer - meni so že jutro, saj smo že zgodaj "eno rekli".

Je pa bolj moško leglo: 4 beli samčki, 3 črni samčki in 1 črna psička - to rule them all :)

2009-02-05T21:16:00.000+01:00

Še tri dni do dneva. Smo pa čakali predčasno, pa ne in ne. Chen spi v kotilnem kotičku, ko pa je na dvorišču, koplje gnezda pod grmovjem in se kljub debeli snežni odeji vrača z blatnimi tačkami.

Mladički

2009-01-25T21:32:00.000+01:00

V začetku februarja 2009 pričakujemo leglo labradorčkov naše Chen, saj smo 7.1.2009 na ultrazvoku ugledali pet utripajočih srčkov.

Mati:
ASTRA (Chen)
Poležena: 01.05.2005
HD A/A, ED 0/0
Vzrejna ocena: II/VPR

Izpiti:
ISP B-BH
IRP R-1, IRP PO-1

Oče:
NURSYLAND COLVILLE RIVER (Falko)
Poležen: 09. 03. 2006
HD: A/A, ED 0/0
Vzrejna ocena: II/VPR

Izpiti:
B-BH

in prva slika mladička

Nosečka

2009-01-24T18:39:00.000+01:00

Še 14 dni...

Talanov memorial 2008

2009-01-24T17:39:00.000+01:00

Foto: Nadja Žlender

Trening z Urško

2009-01-23T20:31:00.000+01:00

Imeli smo srečo, trikrat. Prvič zaradi Urške, drugič zaradi vremena in tretjič kar tako, ker pač ljubimo svoje štirinožce in se radi družimo. Ker sem ta trening čakala kar nekaj mesecev, sem prišla v Koper veselo vznemirjena od pričakovanja in končnega uresničenja.

Vedno nasmejani primorci so iznajdljivi, delovni (čeprav se ljudem v toplejših krajih pregovorno ne ljubi prav dosti, pa za naše ERP-ovce to nikakor ne drži), gostoljubni, vedno dobre volje. Grozdan nas je počastil s kavo v bližnjem kafiču, da smo še z večjim zagonom prestopili iz ledene in meglene kotline v sončno primorsko jutro. Hvala Grozdan.

Samo dvakrat sem imela priložnost opazovati izvedbo Urškinega »nastopa« na poligonu in enkrat samkrat na preizkušnji v Zagorju. Žal. Imamo vsak svoje obveznosti v času preizkušenj in izpitov vsak svojo časovnico in ne moreš biti na več koncih hkrati. Ko jo opazujem, daje vtis, da sploh ni mogoče, da česa ne bi bila sposobna izpeljati in to na način, da jaz kot opazovalka to tudi verjamem. Ko dela s Cubo je ne moreš zmotiti. Ker dela. Ko govori, govori dobro in premišljeno, nobenih bučk ne prodaja, njeni zapisi pa so duhoviti. Pa nikakor ne gre za pretiravanje, vse je še kako res. Tako je in še bolje. Kdo si potem ne bi želel črpati kaj znanja od nje?

Urška je zasedla zavidljivo tretje mesto na svetovnem prvenstvu reševalnih psov lani v Zagrebu. Glede na to, da je Cuba mlada psička, štiri leta, je fascinantno ravno to, da sta dosegli tak uspeh že tako zgodaj. S svojimi »nastopi« je pokazala, da sta s Cubo profesionalki, tako pri iskanju, ovirah in poslušnosti. Poslušnost sem postavila v stavku na tretje mesto, ker mora biti pes reševalec predvsem dober »iskalec«, spreten na ovirah, poslušen toliko, da se vodnik in pes razumeta, kar pomeni, da v resnični akciji ni tako pomembno, da hodi ob tebi v »poleg« in te pri tem še gleda v oči.

Po drugi strani pa, da greš čez izpite, potrebuješ skoraj brezhibno izvedene vaje poslušnosti in ni kar tako naučiti psa, da vzdrži v poleg tiste dolge linije po poligonu, brez nagrad in brez pohval (pohvala na nepravem mestu ti zniža že tako klavrne točke). To doseči je pa res umetnost (pa ne tista sama po sebi), zlasti pri mladem psu. Njej je to uspelo vse: iskanje na izpitu - maksimalno število točk, kar je izjemno redko (če sploh kdaj), ostali dve disciplini pa vedno visok izplen, (tudi še nisem slišala, da bi kdajkoli kdo dobil vseh 50 pik). Urška pa ima do zadnje podrobnosti izdelano poslušnost, da te še kako prime, da bi tudi sam to znal: Končna verzija - poslušnost od A do Ž, na poligonu, s sodnikom, ki ti diha za ovratnik: vsaj 49 točk od 50-tih.

Na osnove, za katere sem bila prepričana, da sem jih že davno osvojila, me je Urška spomnila. Priznam, da v nagli površnosti pozabiš pomembnost sedanjosti trenutka in njegove prioritete, a še kako je pomembno: kar delaš ta trenutek, moraš delat zavestno in predano temu dejanju in zdaj. Vse je treba začeti doma: priprave, plan in cilji, skrivni detajli - ki spet niso tako skriti, pristop do štirinožca, ovratnice, rekviziti, obleka, dovolj žepov, pa nasmeh, veselje, potrpežljivost, veliko ljubezni in predanosti. Sam sebe spraviti v samodisciplino in umirjenost in strateško dovršenost, še preden se lotiš da boš s svojim psom team. Si predstavljaš, razštelanega človeka, ko ga znotraj razjeda dvom v lastno sposobnost vodenja psa, voditi psa? Naj vodi pes, ampak tako kot hočem jaz, zato moram vedeti kaj hočem in kako to naredim.

Zato pa rabimo učitelje, rabimo potrditve.

Zakaj se že budisti tako globoko klanjajo učiteljem?

Foto prikaz:

Ekipa z Urško

Midve s Chen

Urška, Kaja in Sila

Saška in Elli

Urška, Mateja in Tara

Urška, Mateja in Capa

Rodovnik mladičkov

2009-01-20T21:05:00.000+01:00

Od malega naprej

2009-01-15T20:31:00.000+01:00

Vse se je začelo že zelo zgodaj. Prva lekcija je bila sicer usmerjena točno tja, za kar so bili labradorci vzrejeni. Kot je razvidno iz spodnjih slik ji je Beka (Chenina mati) predstavila kokoš* in kako se jo nosi naokrog:

* Četudi iz slik ni tako razbrati, kokoš JE preživela in ji razen manjšega šoka ni bilo hujega!

Ko je prišla v svoj novi dom, se je kmalu začelo. Najprej z malo šolo.

Po mali šoli se je pridružila enoti reševalnih psov pri KD Ljubljana, kjer se je ponovno izkazala kot super psička. Do sedaj je uspešno opravila izpita IRP PO-1 in IRP-R1 in se uvrstila v regijsko enoto za iskanje zasutih v ruševinah ter v enoto za iskanje pogrešanih oseb.

Ajde pejmo delat!

Zavoljo mladičkov gre Chen sedaj na porodniški dopust, ko malčki odrastejo in odidejo v svoje domove pa "bact to work". :)

Chen kot mladičkica

2009-01-14T22:32:00.000+01:00

Med tem ko čakamo na mladičke dodajam kratko fotoreportažo Cheninega odraščanja.

Tale je še iz Cheninega prvega doma pri njeni pasji mami

Ker smo jo veliko crkljali, še danes rada zleze v naročje. Tule je bila sicer malce lažja kot je danes :)

Spati priznam pa da je takole grozno od takrat nisem videla

čeprav je res, da ko spi nisi prepričan če vse štima

Tole pa vseeno še danes rada stori, še dobro da ima zdaj poleti na voljo kar svoj lastni bazenček :)

Pa še nekaj takih, ki ti pogrejejo srce (če ga zgornje še niso)