http://picasaweb.google.com/
Avtorica: Senta
21. apr. 2009
ODHOD V NOVO ŽIVLJENJE
Imeli smo se zelo, zelo lepo. Zdaj ko je minilo že nekaj časa od odhoda mlade gverile v nove domove, smo se tudi mi postavili v stare tirnice. Chen je ista kot prej, samo še nekoliko seskov je ostalo, pa tudi lepo počasi lezejo nazaj, dlaka je kar ok in sploh je že po tednu dni postala takšna, kot prej. Igriva, divja, pa tudi se mi zdi bolj poslušna.
Malčki se spretno uvajajo v novo življenje, ni jim pretežko, saj imajo vsi dobre mame in ate.
Imeli smo res veliko srečo, da so vsi mladički zdravi, skoraj enako veliki. Ko so šli od doma so vsi tehtali med 6 in 7 kg. Nobeden ni zaostajal, nobeden ni prehiteval. Tako enakovredno leglo, tudi pogumni so bili vsi enako, vsi so enako napadali. Ko je ena skupina spala, je druga napadala, tako da v končni fazi, ni spal več nobeden, pa tudi mi ne.
Ker je zadnji teden neprestano deževalo, smo bili prisiljeni biti v hiši, le lulat smo hodili ven, in dež jih sploh ni motil. In ker v hiši pač ni isto kot zunaj, smo jih imeli povsod: postregli so si s časopisi, iz njih oblikovali elemente za origami, mimogrede se obešali na zavese, vlekli drug drugega za ušesa, odpirali nihajna vrata in bili v nenehni nevarnosti za udarce s temi nesrečnimi vrati, kar pa jih ni ustavilo, da ne bi stikali tudi za temi prepovedanimi vrati.
Jedli so tako hitro, da ko je bila zadnja dvojna posoda na tleh je bila prva že prazna. Včasih sem imela občutek, da gojim osem tasmanskih vragov, tako neusmiljeno so se zalepili na človeka. Mama Chen jih je vzgojila toliko, da so se do nje obnašali spoštljivo in če ni dovolila je tudi napadali niso in se ji tudi niso približevali. To jim je povedala s pogledom, če ni bilo dovolj je dvignila ustnico in potem...če ni zalego.. je pa padlo zelo blizu. No in takrat, ko mama reče NE, zdej pa dost, gredo vsi užaljeno spat in potem je bil red. Ko zaspijo (vsepovsod po stanovanju) potem jih pobirava s tal, take speče nosiva v njihov brlog in jih polagava na dekce, hodiva po prstih, da jih ne zbudiva, da bi v miru pojedla kosilo tudi midva.
Ves čas sva jim dozirala različne dražljaje, dotike, toplo, hladno, polagala sva jih na različne podlage, jim pripravila tunelčke in različne ovire, stimulirala blazinice, med prsti,... navadili so se na različne zvoke in vem, da so v življenje odšli pripravljeni, dala sva jim vse, kar lahko mladičkom v prvih dneh in tednih življenja naredi vzreditelj.
Pričakujem, da ne bodo imeli težav s hojo po rešetkah, stopnicah, po različnih podlagah, da se ne bodo bali ropota nekaterih strojev, da bodo ob srečanjih z drugimi živalmi reagirali normalno in sprejemljivo, da bodo imeli radi ljudi in užili svoj kratko odmerjen čas z nami kar najbolj polno in radoživo.
Novim izzivom naproti jih zdaj vodijo njihovi novi lastniki. Zdaj je vse odvisno od njih, koliko bodo iz njih potegnili in res upam, da bodo prav vsi prestopili prag šole kinoloških društev čimprej !!!
Malčki se spretno uvajajo v novo življenje, ni jim pretežko, saj imajo vsi dobre mame in ate.
Imeli smo res veliko srečo, da so vsi mladički zdravi, skoraj enako veliki. Ko so šli od doma so vsi tehtali med 6 in 7 kg. Nobeden ni zaostajal, nobeden ni prehiteval. Tako enakovredno leglo, tudi pogumni so bili vsi enako, vsi so enako napadali. Ko je ena skupina spala, je druga napadala, tako da v končni fazi, ni spal več nobeden, pa tudi mi ne.
Ker je zadnji teden neprestano deževalo, smo bili prisiljeni biti v hiši, le lulat smo hodili ven, in dež jih sploh ni motil. In ker v hiši pač ni isto kot zunaj, smo jih imeli povsod: postregli so si s časopisi, iz njih oblikovali elemente za origami, mimogrede se obešali na zavese, vlekli drug drugega za ušesa, odpirali nihajna vrata in bili v nenehni nevarnosti za udarce s temi nesrečnimi vrati, kar pa jih ni ustavilo, da ne bi stikali tudi za temi prepovedanimi vrati.
Jedli so tako hitro, da ko je bila zadnja dvojna posoda na tleh je bila prva že prazna. Včasih sem imela občutek, da gojim osem tasmanskih vragov, tako neusmiljeno so se zalepili na človeka. Mama Chen jih je vzgojila toliko, da so se do nje obnašali spoštljivo in če ni dovolila je tudi napadali niso in se ji tudi niso približevali. To jim je povedala s pogledom, če ni bilo dovolj je dvignila ustnico in potem...če ni zalego.. je pa padlo zelo blizu. No in takrat, ko mama reče NE, zdej pa dost, gredo vsi užaljeno spat in potem je bil red. Ko zaspijo (vsepovsod po stanovanju) potem jih pobirava s tal, take speče nosiva v njihov brlog in jih polagava na dekce, hodiva po prstih, da jih ne zbudiva, da bi v miru pojedla kosilo tudi midva.
Ves čas sva jim dozirala različne dražljaje, dotike, toplo, hladno, polagala sva jih na različne podlage, jim pripravila tunelčke in različne ovire, stimulirala blazinice, med prsti,... navadili so se na različne zvoke in vem, da so v življenje odšli pripravljeni, dala sva jim vse, kar lahko mladičkom v prvih dneh in tednih življenja naredi vzreditelj.
Pričakujem, da ne bodo imeli težav s hojo po rešetkah, stopnicah, po različnih podlagah, da se ne bodo bali ropota nekaterih strojev, da bodo ob srečanjih z drugimi živalmi reagirali normalno in sprejemljivo, da bodo imeli radi ljudi in užili svoj kratko odmerjen čas z nami kar najbolj polno in radoživo.
Novim izzivom naproti jih zdaj vodijo njihovi novi lastniki. Zdaj je vse odvisno od njih, koliko bodo iz njih potegnili in res upam, da bodo prav vsi prestopili prag šole kinoloških društev čimprej !!!
Naročite se na:
Objave (Atom)