Od mladička do idealnega psa - seminar z Branko Hobič

Gospa Branka Hobič je znana kinologinja in inšturktorica, z dolgoletno prakso v šolanju psov, ima sodoben pristop do vzgoje in šolanja psov od najzgodnejšega obdobja naprej. Redno se izobražuje, sodeluje s kinološko stroko tudi v tujini in ima neizčrpno zakladnico znanja. Seminar, ki se je zgodil v soboto, 21. februarja, v Ljubljani, je bil fantastičen in menim, da nihče od slušateljev ni odšel nepotešen. Podobna predavanja se bodo zgodila tudi v Novem mestu in Mariboru.

Sobotni seminar o vzgoji mladega psa prišel ravno prav v času, ko se nekateri odločajo in so se že odločili postati lastniki in skrbniki mladičkov naše Chen. To mi je bilo v posebno veselje, saj je trenutek, ko se odločimo za psa, res prelomen, še zlasti za tiste, ki jim bo to prvi zvesti štirinožni prijatelj, pa tudi za tiste, ki jim bo pasja dušica zapolnila izpraznjen kotiček srca. In kot je rekla Branka: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo... Ni dovolj psa imeti zgolj in samo rad, potrebno si je pridobiti nekaj znanja, da ne delaš preveč napak in si vzojiš psa, kakršnega nisi hotel nikoli imeti.
Vsi, ki ste predavanje zamudili, pa na juriš in poiščite čimveč informacij v literaturi, ki je dobite v knjižnicah in knjigarnah.
In še bravo za vse, ki ste bili v soboto zraven.

13. dan

Malčki rastejo, poskušajo hoditi in so prav zabavni ob poskusih postavljanja na noge, ki se zaenkrat še končujejo s prekopicanjem v stilu padlega knedla. Učke že tudi počasi odpirajo. Vsakič dlje tudi jaz posedim na tisti Lidijini pručki. Res se je težko odtrgati stran od kotišča. Tudi ko spijo, jih lahko kar gledaš in opazuješ in šteješ vsako njihovo dlako posebej, trebuščke ob dihanju, noske, ušeska... Vse, res vse na njih je tako perfektno popolno.

Tule je nekaj slikic, da še vam privoščim malo tega razgleda, ki ga z besedami sploh ni mogoče realno opisati. Pravzaprav že ko si ob njih nisi prepričan, če je res :)

Ja, tudi tokrat imamo filmček, ki ga obljubim, objavim jutri! Tale mi bo vzel malo več časa, nekam veliko materiala sem naredila...

Tole je Chattanooga. Ne vem kako je možno, ampak kakorkoli potegnem "ta črnega" se v mojih rokah znajde ona :)


Takole razmetano spijo, kadar jim je toplo.


Se pa tudi veliko stiskajo. Glej odpirajoče se učke :)





Ne vem zakaj, ampak pasje nogice me vedno fascinirajo.





Mnjam! Hrana!!

Sobotna večerja z malimi kepcami

Ko smo se včeraj ravno vračali iz Kopra, je bila Vrhnika tako mamljivo ravno na poti... Da ni šlo brez ogleda malčkov kako rastejo :) No, pa tudi golaž in polenta naju je čakal. Da ne bomo preveč egoistični pa tale pogled delim še z vsemi, ki kdaj zaidete na tale blog. No pa seveda spet filmček z novimi zabavnimi piskajočimi glaski. Res, prav lepo pojejo.

Mladci so danes stari pet dni.
Belčkom se je barva blazinic na tačkah spremenila iz roza v temno rjavo, skoraj črno, pa tudi ustnice gobčkov in noski hitro temnijo. "Tabeli" prvorojenec je silak, ime Champ je dobil ime itak že ob rojstvu, vse zmeče dol s seskov, še en je tak, tisti Che, ki se je rodil zadnji. Vsi beli in črni gverlci prav tako hitro rastejo, vendar od črnih še vedno kakšnega ne najdem, kar zginevajo pod mamo enake barve. Labradorski apetit je na daleč slišen od blizu pa je okrog seskov je strašna gneča, kremplji jim rastejo, tako da mora Chen vedno več sedeti in upa, da bo tako dojenje manj boleče. Ko vse mine in ko končno zaspijo, greva včasih s Chen skupaj v kuhinjo, pojeva kakšen specialen priboljšek. Njene žametne oči so res majčkeno še utrujene, saj dela celo noč, dežura vsaki dve uri po eno uro. Sreča pa nama obema žari iz njih in se razumeva: materinstvo res ni samo en mačji, niti pasji kašelj.

Še nekaj slik malčkov

Lidija se nekako ne more umakniti stran od kotišča, ker jo mičkeni tako močno impresionirajo. Vse kar mi je uspelo iz nje izvleči je nekaj slikic. Opis kotitve pa zaenkrat še misija nemogoče. Ampak obljubim, da bom dalo vse od sebe, da jo prepričam!


Do takrat pa...

O pričakovanju in rojstvu novih življenj

Obljuba dela dolg in ekola, Lidijina zgodba je tu :)


Si ne moreš mislit, kako te vrže ven takle dogodek. Najprej se med brejostjo ves čas ukvarjaš z dejstvom, da se psica »debeli«, ker seveda mora postajat okrogla, samo je vprašanje koliko, potem jo prve tri tedne čuvaš »ko zenico oka svoga«, da se ne bi prenaprezala, kam udarila, ali skočila za racami v mrzlo vodo… Ko minejo kritični trije tedni pa jo itak spet čuvaš, ker kaj pa vemo, kaj se lahko zgodi, redno skrbiš da ima dovolj gibanja, pa pravo hrano, pa masaže, … ampak delat pa ne moreš in to začneš pogrešat.

Potem se ukvarjaš s tem, da je Chen pravzaprav morala dobesedno pretrpet skok Falkota, tisti boleči »spodnos«, ko se ti trga srce ob kriku in potem glasnem stokanju, ki, povem vam, označuje bolečino!!! (Kaj sem ji naredila)

Ko se napne trebuh, kilaža pa raste, postaja vsak dan počasnejša, saj ji teža, ki jo nosi, preprečuje vsakršno poskakovanje in tudi tako fantastično dirjanje po odprtem travniku (kjer jo vidiš in uživaš, ko opazuješ njeno gibanje). Zadnje dni je samo še hodila po snežni gazi za mano…

Potem je prišel dan, točno tisti, ki smo ga določili za kotitev. Slovenski kulturni praznik. Saj, nič čudnega, itak delamo za kulturo, v gledališču. Prvi pravi porodni popadki so prišli okoli desete ure zvečer sedmega februarja in se iz ure v uro stopnjevali. Kako postaja človek živčen, ker se tako dolgo nič ne zgodi in že držiš v roki telefon (še deset minut počakam, pol pa kličem Roka – hvala Rok, ker si bil na stendbaju), ura pa pol dveh ponoči. Psica ne ve kam bi se dala, ven, noter, ven… v kotilnico iz nje, spet nazaj, globoko, blazno hitro dihanje, jezik moli ven, misliš: še malo, pa jo bo pobralo. Potem pa čakaš tisti zeleni »mehur«, pa ga ni, misliš, ajoooj, to je pa groza…nič ne moreš narest. Ampak smo zdržali, nikogar nismo klicali, herojsko, ti rečem. Ko je pozno ponoči prišel prvi mladiček, je rekel Bojan: bel je… jaz pa sem, čist v šoku mislila (nisem rekla glasno!) da je fant brez dlake! Madona, kakšen bel, saj smo naročili črne! Toliko truda zdaj bodo pa sami beli al kaj? Ampak bravo Chen, spretno ga je rešila iz vrečke in fant je takoj zapiskal. In bil je res lep, tak pravi debeli labradorec, potem se je tudi izkazalo, da je od vseh najtežji.

Belo »zagato« je rešila punčka, ki je prišla črna in druga po vrsti! Taka fletna in zabavna, strašno lačna in se je takoj zalepila na pipco. Naslednja porcija sta bila eden za drugim dva bela fanta. Zdaj sem rekla ok. Da je vsaj en črn. Potem dolga pavza in še dva fanta, bel in črn, čisto Falku podoben in potem spet dolga pavza. Ob pol devetih zjutraj še sedmi fant, črn.

Bila sem prepričana, da je to vse, konec. Čeprav smo pospravili in počistili kotilnico že po šestem (ker je takrat tudi bilo mišljeno, da je to to), smo jo sedaj še enkrat. Vse se je umirilo in ob enajstih sva z Bojanom malo zalegla. Vseskozi sem vstajala in hodila opazovat Chen in malčke. Ob dvanajstih pa presenečenje: še en črnuhec je prišel, čisto sam. Evo. Chen je vse zrihatala, nikjer nič, vse popucano, tamali pa vmes med drugimi, kot da je tu že od nekdaj. Najprej sem mislila, da je tam Chenina tačka. Ni bila tačka, bil je novi Che, tak kompakten, pravi gverilec.

Zdaj posedam na pručki in gledam v kotilnico. Vsakega poznam v zadnjo dlako. Kakšen užitek!!! Kakšna famozna zadeva. Meditacija…

Pa so prišli :)

Tako. Pa smo jih dočakali! Točno na 62 dan brejosti, kar je povprečje. Ja, tale Chen pa res zna :) Super se je odrezala in že pri prvem vedela, kaj vse mora storiti. Več in podrobneje o poteku kotitve bo povedala kar Lidija, ko si malo odpočije; je celo noč dežurala in šele pred kratkim legla malo k počitku. Jaz pa vas do takrat razveselim s slikcami in kratkim filmčkom, ki ni kak tehnološki presežek, ampak pozor: bistveni so zvočniki, mali spušajo tako "kjut" zvoke, da se ti prav milo stori pri srce. Naj še vam malo popestri večer - meni so že jutro, saj smo že zgodaj "eno rekli".


Je pa bolj moško leglo: 4 beli samčki, 3 črni samčki in 1 črna psička - to rule them all :)

Še tri dni do dneva. Smo pa čakali predčasno, pa ne in ne. Chen spi v kotilnem kotičku, ko pa je na dvorišču, koplje gnezda pod grmovjem in se kljub debeli snežni odeji vrača z blatnimi tačkami.