Kar nekaj časa je preteklo, dobivam še kar redne informacije o mladičkih, ki so dopolnili eno leto. Vsi so ok in posebej me veseli, da se je kar polovica legla vpisala v "malo šolo reševanja". Ker pa je treba najprej izšolati vodnike, so se trije vpisali na seminarje za vodnike, ki potekajo od začetka januarja do konca marca, ko se opravljajo teoretični izpiti. Ni tako malo, vendar pa tudi ne preveč, če se odločiš, da boš del življenja posvetil humani dejavnosti, kjer je doborodošel vsak, ki ima srce, ki želi kaj dati soljudem brez pričakovanja materialnega povračila. Srečno Champ, Chester, Chase in Čačka!
Kajti če se zgodi, nas ne bo nikoli dovolj.
Se vidimo na lavinskem tečaju!
16. feb. 2010
13. feb. 2010
EN IZDATEN TRENING
Ker sva se s Chen prijavili na kvalifikacije za SP 2010, in to predvsem zaradi pridobivanja izkušenj, sva morali zgodaj zjutraj, zadnji vikend v januarju spet vstati zelo zgodaj, da sva po zasneženi cesti pravočasno prišli v NG. Tudi tu je snega nametalo dovolj, da je bila pokrajina enaka kot v notranjosti države, da ne bi bilo tako velike razlike med enim in drugim terenom.
Iskanje na kupu navoženih ruševin, prostor dokaj velik, vendar ne prevelik, pogled pa je lahko zajel celoten teren, nič preveč težkega dela, se mi je zdelo. Fina ruševina. Ker pred nama trije niso imeli sreče, sem ugibala, kaj se dogaja? Slab veter, zgodnje jutro, markerji globoko zakopani? Teren sem si hitro dobro ogledala. Kje so sledi, kje jih ni in naredila načrt, da bova začeli na tisti strani, kjer je stopinj v snegu najmanj. Tako in tako morava pregledati vse, če ne bo Chenke potegnilo. Enkrat jo je odneslo precej ven iz označenega območja, potem jo je vmes še pritisnilo, da je opravila svojo veliko fiziološko potrebo, ne vem koliko od petih sodnikov je to videlo, ker ta zadeva pač ni, da bi jo opravljali med iskanjem.
Markerji so ostajali v skrivališčih, čeprav bi bilo za njih in tudi za nas bolje, da bi jih vzeli ven. Tako se je Chen dvakrat vrnila k istemu markerju, tudi že po najdbi. Nekoliko zmede mi je to prineslo, ker nisem prav dobro vedela, kaj storiti. No, vseeno se je dobro izšlo, našli sva vse pogrešane, pridelali povprečnih 173 točk. Nakazovanje zadnjega markerja je bilo bolj tako-tako, ampak ker poznam svojega psa in vem, da je lajež, po nekaj napakah na treningu postal nekoliko slabši, prav tako sva pridelali malo kroženja okoli zaprtega groba. Tako, znava tudi bolje, zgodi pa se tudi slabše.
Najino partnerstvo pri poslušnosti sva dobro zvozili (42), pri ovirah (39) sem naredila več napak, tudi vem kakšnih, zato trening še in še. Od vsega pa je najbolj fantastično to, da je bilo treme ravno prav in ne kot običajno, predvsem na poslušnosti, ko komaj še diham.
Dobro pripravljena ruševina, res pravi užitek. Hvala organizatorjem, markerjem in sodnikom.
Iskanje na kupu navoženih ruševin, prostor dokaj velik, vendar ne prevelik, pogled pa je lahko zajel celoten teren, nič preveč težkega dela, se mi je zdelo. Fina ruševina. Ker pred nama trije niso imeli sreče, sem ugibala, kaj se dogaja? Slab veter, zgodnje jutro, markerji globoko zakopani? Teren sem si hitro dobro ogledala. Kje so sledi, kje jih ni in naredila načrt, da bova začeli na tisti strani, kjer je stopinj v snegu najmanj. Tako in tako morava pregledati vse, če ne bo Chenke potegnilo. Enkrat jo je odneslo precej ven iz označenega območja, potem jo je vmes še pritisnilo, da je opravila svojo veliko fiziološko potrebo, ne vem koliko od petih sodnikov je to videlo, ker ta zadeva pač ni, da bi jo opravljali med iskanjem.
Markerji so ostajali v skrivališčih, čeprav bi bilo za njih in tudi za nas bolje, da bi jih vzeli ven. Tako se je Chen dvakrat vrnila k istemu markerju, tudi že po najdbi. Nekoliko zmede mi je to prineslo, ker nisem prav dobro vedela, kaj storiti. No, vseeno se je dobro izšlo, našli sva vse pogrešane, pridelali povprečnih 173 točk. Nakazovanje zadnjega markerja je bilo bolj tako-tako, ampak ker poznam svojega psa in vem, da je lajež, po nekaj napakah na treningu postal nekoliko slabši, prav tako sva pridelali malo kroženja okoli zaprtega groba. Tako, znava tudi bolje, zgodi pa se tudi slabše.
Najino partnerstvo pri poslušnosti sva dobro zvozili (42), pri ovirah (39) sem naredila več napak, tudi vem kakšnih, zato trening še in še. Od vsega pa je najbolj fantastično to, da je bilo treme ravno prav in ne kot običajno, predvsem na poslušnosti, ko komaj še diham.
Dobro pripravljena ruševina, res pravi užitek. Hvala organizatorjem, markerjem in sodnikom.
Naročite se na:
Objave (Atom)