SAMO BEŽNA MISEL

V zadnjem letu nekajkrat (off the record - 5x) s Chen hodiva na zadnji izpit. Ta po2 se je nama doslej vedno izmuznil, tako ali drugače. Seveda včasih zaradi naju obeh, včasih zaradi mene, včasih zaradi nje in ne nazadnje včasih zaradi okoliščin, ki v danem trenutku ne ponudijo ugodnih pogojev, to je vetra s prave strani, lepega terena,... večinoma pa je težava v brezvetrju, torej ko pogledaš v višino njenih vonjalnih receptorjev, ne migne niti smetka, trava, niti nizka, niti visoka. Po drugi strani pa ni važno brezveterje, ni važno koliko je markerjev ali so se preveč tuširali in nimajo niti najmanjšega vonja. Preizkus valovanja zraka s pudrom je še kar zamudno preverjanje, zato psa pustim, da dela po svoji smeri, usmerjam ga le takrat, ko se prične ustavljati, saj je sicer motiv precej visok. Če samo malo pomislim, vidim, da je izpitno iskanje pravzaprav čisto brez vsakega smisla, saj iskalka teče po drugačnem sistemu, in če izračunam vse stroške (izpitna taksa, bencin) in celodnevno postavanje, čakanje in prekladanje, tiščanje (saj vemo kam) in uživanje v kompletnem neudobju vsaj dvanajst ur bi človek - pa ne jokal, pač pa moram mastno zakleti, ko se spet ne poklopi. Številni treningi, poslušnost, iskanje, vložen čas in denar, življenje. Poleti vroče do nezavesti, pozimi se ti zanohta, neštetokrat. Način življenja? se pa res vprašam, madonca no, kje in do kje? Saj ni dovolj nikoli, ker poleg vseh obveznosti reševalskega življenja, se je potrebno udeleževati tudi klubskih dogodkov. In povrh vsega, se tiste grozovite hrbtenične bolečine pojavljajo vedno, ko je najmanj potrebno, če že morajo biti. In ko je bilo najhuje, ko sta bili moji nogi last nečesa mravljinčastega in praktično več kot nekaj kratkih korakov ni bilo mogoče narediti, sem svoji črni reševalki rekla: iskalna akcija je, ti pa ležiš doma, lenoba lena! Lahko bi iz zdravstvenih razlogov in zaradi besnila v duši prenehala s takim življenjem, le da res ne vem, kaj bi potem počel pes in kakšno bi bilo potem šele življenje. Pravzaprav se misel prikrade v hipu in na isti način tudi odide. In gremo dalje. Še enkrat?