Čačka išššščiii ! (foto Mare)

ERP KD LJ

Chen, 5 mesecev po mladičkih, lepo zalita

Cahtta z mamo Chen (mama je tista z zobmi)

Chattanooga

Chattanooga

Brezzoba Chattanooga

v spomin JUNA 1992 - 2004

Hitri Ch Goriški

Še en krog no...

Ch Velenjski:
Na obisku pri mami Chen

Tole je lepi CH Tržiški, Chnein prvorojeni sin! (foto Senta)

To je lepi CH-GORIŠKI, Chenin sin/foto R in D

Kako vedno znova učimo

Sobotna vaja v Novem mestu je bila dobra, vroča in je minila v finem vzdušju, kot vsaka doslej. Nič te ne more izneveriti v taki družbi, ki nam jo uredi organizator, ko sestavlja skupne. Ni nekopatibilnosti, pa nikoli ni problem, kdo ali kako, vedno je ok, le da smo včasih nekoliko lačni in žejni (pač treba je poskrbeti zase), le da se jaz nikakor ne morem naučiti, da bi zjutraj vzela s seboj slasten sendvič in se podprla z njim v kritičnem trenutku pomanjkanja moči. Pa nisem edina, še več je takih, ki jim hrana ni prva stvar, na katero pomisliš, ko odhajaš na vajo. Tako smo tudi lačni skupaj in je potem malo lažje.
Delovišča na katerih delamo so organizirana precej inovativno. Vedno se nam nastavi nekaj novega, nekaj drugačnega. Dokaj zagoneten je MZ, Z izgubljenko ob poti, pa njen nahrbtnik in njeni odgovori so me pognali v dvom, če ni mogoče res ona tam po naključju, pa da bi jo Matjaž spregledal? Jo pustil, da takole obsedi, kar tako, brez naloge? Ne, ne, nagnal bi jo tako ali drugače,... mora bit ena od markerjev. Seveda je bila. Le da jo je naučil, kaj odgovarjati in kako biti nezmedeno zmedena.
"Obešenec" globje v gozdu, je bil tako obešeno mrtev, da mi je v nekem trenutku dal mislit da je z njim res nekaj hudo narobe, tudi bled je bil enako, kot da tu visi že od prejšnjega dne. Všeč mi je, da vodja delovišča pouči markerje kako biti negiben, da niti z očmi ne trene, da ima mrzle roke in bledo barvo na obrazu, kdaj se lahko odzove.
Ruševinaste objekte smo imeli nekje med prvim in tretjim deloviščem in Chen si je našla drugo pot do markerja in ne tiste, ki je bila predvidena, žal po že pretečenem času, ki nam je bil na razpolago.
Zadnje delovišče je bilo tako strmo, da si se moral z zobmi držati, da se nisi skotalil dol. Če ne bi bilo goste podrasti, bi se verjetno točno to zgodilo, tako pa sem se lahko držala za vse te veje in vejice, ki te sicer bičajo v obraz oči in bi rabil mačeto, da bi si utiral pot. Vseeno smo prekoračili začrtano pot, vmes je Ajk našel markerja, midve s Chen sva bili drugi od poti navzgor. Že da sem preplezala do svoje pozicije sem šla bolj po štirih kot po dveh, zdaj sem se morala vrniti dol, zaradi pomoči ponesrečencu (čeprav sem nekoliko protestirala, saj se moraš potem vrniti nazaj na mesto), nič - kaj pa če bi šlo zares (takrat pač ne bi pomislila dvakrat). Šli sva dol in potem nazaj gor in porabili ves čas, ki smo ga imeli še na razpolago. Ker se je vaja zaključila v lepi senci na vrvni tehniki in kasneje na poligonu s krajšim počitkom na lepo pokošeni travi in golažem na asfaltu pod šotorom, nekje pri Novem mestu... prelepa Dolenjska...
Foto dokumentacijo bo najbrž objavila Teski: www.teski.eu

Odraščanje

Kdaj pa kdaj se srečamo z Ch-ji. V posebno veselje mi je, da je večina že pričela s hoditi v pasji vrtec, igralne urice, malo šolo. Le za enega še ne vem, ampak se bom potrudila izvedet. Nekateri so že zelo dejavni, drugi pa so šele dobro začeli.
Vsem pa želim - ustvarite dobro povezavo s psom, naučite ga pogleda v vaše oči, tam boste našli vse tisto, kar ste hoteli imeti (brez slastnih priboljškov seveda ne bo šlo).

Pri veterinarju

Primerjam nasvete različnih veterinarjev in se vendarle vprašam: kaj je zdaj prav?
- koliko cepljenj je dovolj in kdaj gre za pretiravanje, doziranje različnih strupov v podkožje mladih psov, nevarni klopi, komarji, bolhe, različni zajedalci, kaj je najbolje za psa in kaj je nabolj prav? Vsak veterinar ima svoj način, čemur se čudim, ker niti dva nista enaka, čeprav gre le za nekaj ulic stran in ne razumem, da stroka tudi pri tem ni enotna. Zakaj tudi takoj dati antibiotik, če to ni nujno potrebno? Pa kaj gre za eksperimentatorje, ali se moraš sam laik v skrbi za svojega psa vprašati, ali nimajo nobenih simpozijev kjer bi se uskladili, da bi jih bolj poenotilo?
Svetujem vam, bodite tečni, vprašajte vse, tudi tisto, kar so vam morda že povedali, pa niste razumeli, ali ste preslišali, pozabili. Vprašajte še enkrat, zahtevajte jasen odgovor in jasno pojasnilo, naj povejo vse, četudi dvakrat, trikrat, petkrat! Storitve plačate in niso poceni in imate vso pravico vedeti vse.
Včasih se dogaja hitro, tudi sama sem bila priča veterinarskemu posegu, ko je zadevo opravil mimogrede in potem na moje vztrajanje samo na kratko povedal kaj je naredil in to samo zato, ker sem vztrajala. Da sem izvedela kaj več sem morala spraševati stavek za stavkom. Zato se tja več ne vračam, raje sem izbrala drugega, ki pove, kaj bo naredil, ki pove kaj misli in se z mano tudi posvetuje oziroma sprašuje, da bi izvedel več o zdravju psa in se potem skupaj odločiva, kaj je najbolje.

Dober veterinar vas bo vprašal po zdravju psa, mu bo izmeril temperaturo, ga stehtal in opravil splošen veterinarski pregled (pogledal bo oči, ušesa, pretipal ga bo po telesu,...). Dal mu bo tudi pasto ali tablete za razglistenje. In šele ko bo ugotovil, da je sto odstotno zdrav, ga bo cepil.
Od veterinarja morate zahtevati in vam mora povedati!!!, kakšen ima plan cepljenja za vašega psa in naj ne pretiravajo. Nekateri cepijo v prvem letu tudi 4 x! Ne vem ali je res potrebno, bolj se nagibam k temu da ne, da je dovolj 2 x in potem po letu dni cepljenje ponoviti. Poiščite informacije še kje drugje, ne le pri enem samem veterinarju. Eden ni nobeden in kar slišimo o zdravnikih, lahko slišimo tudi o strokovnjakih veterinarske stroke.

Slike Champ&Co

http://picasaweb.google.com/sentapolenta/2009_04_05ChampDoma#

Avtorica: Senta

ODHOD V NOVO ŽIVLJENJE

Imeli smo se zelo, zelo lepo. Zdaj ko je minilo že nekaj časa od odhoda mlade gverile v nove domove, smo se tudi mi postavili v stare tirnice. Chen je ista kot prej, samo še nekoliko seskov je ostalo, pa tudi lepo počasi lezejo nazaj, dlaka je kar ok in sploh je že po tednu dni postala takšna, kot prej. Igriva, divja, pa tudi se mi zdi bolj poslušna.
Malčki se spretno uvajajo v novo življenje, ni jim pretežko, saj imajo vsi dobre mame in ate.
Imeli smo res veliko srečo, da so vsi mladički zdravi, skoraj enako veliki. Ko so šli od doma so vsi tehtali med 6 in 7 kg. Nobeden ni zaostajal, nobeden ni prehiteval. Tako enakovredno leglo, tudi pogumni so bili vsi enako, vsi so enako napadali. Ko je ena skupina spala, je druga napadala, tako da v končni fazi, ni spal več nobeden, pa tudi mi ne.
Ker je zadnji teden neprestano deževalo, smo bili prisiljeni biti v hiši, le lulat smo hodili ven, in dež jih sploh ni motil. In ker v hiši pač ni isto kot zunaj, smo jih imeli povsod: postregli so si s časopisi, iz njih oblikovali elemente za origami, mimogrede se obešali na zavese, vlekli drug drugega za ušesa, odpirali nihajna vrata in bili v nenehni nevarnosti za udarce s temi nesrečnimi vrati, kar pa jih ni ustavilo, da ne bi stikali tudi za temi prepovedanimi vrati.
Jedli so tako hitro, da ko je bila zadnja dvojna posoda na tleh je bila prva že prazna. Včasih sem imela občutek, da gojim osem tasmanskih vragov, tako neusmiljeno so se zalepili na človeka. Mama Chen jih je vzgojila toliko, da so se do nje obnašali spoštljivo in če ni dovolila je tudi napadali niso in se ji tudi niso približevali. To jim je povedala s pogledom, če ni bilo dovolj je dvignila ustnico in potem...če ni zalego.. je pa padlo zelo blizu. No in takrat, ko mama reče NE, zdej pa dost, gredo vsi užaljeno spat in potem je bil red. Ko zaspijo (vsepovsod po stanovanju) potem jih pobirava s tal, take speče nosiva v njihov brlog in jih polagava na dekce, hodiva po prstih, da jih ne zbudiva, da bi v miru pojedla kosilo tudi midva.
Ves čas sva jim dozirala različne dražljaje, dotike, toplo, hladno, polagala sva jih na različne podlage, jim pripravila tunelčke in različne ovire, stimulirala blazinice, med prsti,... navadili so se na različne zvoke in vem, da so v življenje odšli pripravljeni, dala sva jim vse, kar lahko mladičkom v prvih dneh in tednih življenja naredi vzreditelj.
Pričakujem, da ne bodo imeli težav s hojo po rešetkah, stopnicah, po različnih podlagah, da se ne bodo bali ropota nekaterih strojev, da bodo ob srečanjih z drugimi živalmi reagirali normalno in sprejemljivo, da bodo imeli radi ljudi in užili svoj kratko odmerjen čas z nami kar najbolj polno in radoživo.
Novim izzivom naproti jih zdaj vodijo njihovi novi lastniki. Zdaj je vse odvisno od njih, koliko bodo iz njih potegnili in res upam, da bodo prav vsi prestopili prag šole kinoloških društev čimprej !!!

Še nekaj slik

Do novih slik pridete http://picasaweb.google.si/nedeljkograbant/SlikeKuzkovOdLabradorkeChenIzObiska2832009?feat=directlink#
Kako dobro, da naši novi prijatelji tako radi fotografirajo!!!

tukaj pridete do fotografij, ki jih je posnela Staša. Vse čestitke za profesionalne posnetke!
http://picasaweb.google.si/staska.morela/Kuzki#

Nedeljko je imel v soboto "foto-sešn" in nastale so take fine slike na tejle povezavi:
http://picasaweb.google.si/nedeljkograbant/KuzkiOdChen

Zaradi počasnega nalaganja slik na blog, predvsem pa zaradi lepe foto zgodbe, izkoriščam povezavo, poglejte:
http://picasaweb.google.com/sentapolenta/2009_03_12ChampItIs#

Postajajo čisto pravi peseki

Malčki so v nedeljo, ko sem bila spet na obisku, dopolnili točno 1 mesec.Tistega oh in sploh vzdihovanja se bom kar vzdržala. Itak vsi veste kako je lepo biti med mladički in kako prijeten je njihov vonj. En tak poseben mladičkast vonj, ki nekje po 3 mesecu izgine.

Dodajam spet nekaj foto zapisov. Za posnetke pa mi zmanjka časa. Postali so preveč zabavni.

Ne trdim z zagotovostjo, da je tole res (bo morala potrditi mami) ampak mislim, da je tole Chester


in tole Che

in tole tudi Che, ki spoznava "teto" Silo, ki pa je malce razočarana ugotovila, da še niso dorasli njenemu "prijateljstvu", ker se gibajo prepočasi :)

IMETI ALI NE IMETI

Psa ne moreš nikomur kupiti, ne za darilo, ne otrokom, ne zato, ker si ga nekdo želi in mu želiš narediti veliko veselje in tudi ne kar tako, ker se je zasvetilo neko znamenje ali je človek dobil preblisk in gre v akcijo in prinese domov psa. Saj psiček, ta mala kepica, lušna in prisrčna, ki jo stiskaš v naročju in ljubkuješ, prehitro zraste v veliko, zelo kosmato, tudi večkrat umazano, požrešno in tudi včasih problematično zverino, ki je ne moreš več imeti v naročju in ki ni zadovoljna, da samo leži doma, bodisi v stanovanju, bodisi na vrtu. Vseeno kje. Zahteva sprehod, prosi tebe, zjutraj, popoldan, in tudi zvečer, ko bi ti najraje sedel in pogledal dnevnik, film, ali se preprosto zleknil na kavč ali pa: danes se mi ne da, ker dežuje, ker je mraz, ker je megla, ker sneži ali piha burja. Pes si potem zelo hitro umisli dan po svoje, največkrat tako, kot tebi ne bo všeč in konflikt je tu.
Mladički ne vejo, da ne smejo pojesti copat, vezalk, kablov in drugih zabavno obešenih rekvizitov. Nekaj morajo početi in če tega nekaj ne delajo z nami, potem delajo sami in tisti čas se zelo zabavajo in gotovo ste že videli fotografijo pasjega mladička in vse naokrog nametanih in pogrizenih stvari, kot materialni dokaz, kaj vse lahko mladiček v eni uri obdela. Tebi, jasno, to ni všeč, ampak vedi, da si kriv ti.
Treba je biti pripravljen, da bo tvoj prosti čas, vsaj na način, kot ga imaš prej, ko psa še ni, drugačen in prilagojen psu, ki je postal tvoj spremljevalec, ker si se TI tako odločil in ne pes.
Pes te bo sprejel in te imel rad, zanj boš edini bog, zavedati se je treba, da je od tebe odvisen. Ničesar ti ne bo zameril, vendar pa je odgovornost na tebi, da boš z njim ravnal tako, da bosta zadovoljna oba. NIKDAR IN NIKOLI ne uporabljaj fizične prisile in ne pričakuj, da bo pes razumel besedo "sedi" čeprav ti veš, da jo je že slišal, ti veš kaj pomeni, on še ne, ker razumel bo tisto, kar se boš naučil ti. Ti se moraš naučiti razumeti psa in ne obratno.

Po službi ni več frizerja, maserja, pedikerja, aerobike..., ne igraš več nogometa, .... pač pa večino svojega prostega časa posvetiš SVOJEMU psu.
Tudi družine, ki se odločijo za psa, morajo vedeti, da otroci ne morejo in ne bodo prevzeli sto procentne odgovornosti za novega družinskega člana in da so za vzgojo, prehrano in zdravstveno in dnevno nego psa odgovorni starši.

Ne bom preveč besed namenjala logiki, da moraš imeti tudi prostorske pogoje. Psa si najbrž ne bomo umislili zato, da bomo zapolnili pesjak. Če pes ne more biti pri tebi, zakaj bi ga potem imel. Vrta ti ne bo čuval, labradorec zagotovo ne.

Večinoma se ljudje zavedamo odgovornosti, za vse druge pa verjamem in želim, da se je še bodo, ko se bodo srečali s kinološko tematiko in da bo to mnogo, mnogo pred prihodom psa v njihovo življenje.

Slikice prejšnjega tedna

Vem, da sem grozna, ampak od prejšnje sobote pa do danes mi sploh ni uspelo prilepit slikc malčkov, ki pa so zdaj že zabavni. Jaz že imam svojega favorita :) Pravzaprav celo ne samo enega. Ampak evo jih na slikcah posnetih v soboto, 28.2.2009.

Od mladička do idealnega psa - seminar z Branko Hobič

Gospa Branka Hobič je znana kinologinja in inšturktorica, z dolgoletno prakso v šolanju psov, ima sodoben pristop do vzgoje in šolanja psov od najzgodnejšega obdobja naprej. Redno se izobražuje, sodeluje s kinološko stroko tudi v tujini in ima neizčrpno zakladnico znanja. Seminar, ki se je zgodil v soboto, 21. februarja, v Ljubljani, je bil fantastičen in menim, da nihče od slušateljev ni odšel nepotešen. Podobna predavanja se bodo zgodila tudi v Novem mestu in Mariboru.

Sobotni seminar o vzgoji mladega psa prišel ravno prav v času, ko se nekateri odločajo in so se že odločili postati lastniki in skrbniki mladičkov naše Chen. To mi je bilo v posebno veselje, saj je trenutek, ko se odločimo za psa, res prelomen, še zlasti za tiste, ki jim bo to prvi zvesti štirinožni prijatelj, pa tudi za tiste, ki jim bo pasja dušica zapolnila izpraznjen kotiček srca. In kot je rekla Branka: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo... Ni dovolj psa imeti zgolj in samo rad, potrebno si je pridobiti nekaj znanja, da ne delaš preveč napak in si vzojiš psa, kakršnega nisi hotel nikoli imeti.
Vsi, ki ste predavanje zamudili, pa na juriš in poiščite čimveč informacij v literaturi, ki je dobite v knjižnicah in knjigarnah.
In še bravo za vse, ki ste bili v soboto zraven.

13. dan

Malčki rastejo, poskušajo hoditi in so prav zabavni ob poskusih postavljanja na noge, ki se zaenkrat še končujejo s prekopicanjem v stilu padlega knedla. Učke že tudi počasi odpirajo. Vsakič dlje tudi jaz posedim na tisti Lidijini pručki. Res se je težko odtrgati stran od kotišča. Tudi ko spijo, jih lahko kar gledaš in opazuješ in šteješ vsako njihovo dlako posebej, trebuščke ob dihanju, noske, ušeska... Vse, res vse na njih je tako perfektno popolno.

Tule je nekaj slikic, da še vam privoščim malo tega razgleda, ki ga z besedami sploh ni mogoče realno opisati. Pravzaprav že ko si ob njih nisi prepričan, če je res :)

Ja, tudi tokrat imamo filmček, ki ga obljubim, objavim jutri! Tale mi bo vzel malo več časa, nekam veliko materiala sem naredila...

Tole je Chattanooga. Ne vem kako je možno, ampak kakorkoli potegnem "ta črnega" se v mojih rokah znajde ona :)


Takole razmetano spijo, kadar jim je toplo.


Se pa tudi veliko stiskajo. Glej odpirajoče se učke :)





Ne vem zakaj, ampak pasje nogice me vedno fascinirajo.





Mnjam! Hrana!!

Sobotna večerja z malimi kepcami

Ko smo se včeraj ravno vračali iz Kopra, je bila Vrhnika tako mamljivo ravno na poti... Da ni šlo brez ogleda malčkov kako rastejo :) No, pa tudi golaž in polenta naju je čakal. Da ne bomo preveč egoistični pa tale pogled delim še z vsemi, ki kdaj zaidete na tale blog. No pa seveda spet filmček z novimi zabavnimi piskajočimi glaski. Res, prav lepo pojejo.