Tale je bila največja (Dubrovnik)

Pa se vprašajmo po prijateljstvu, koliko je pristno in koliko vsega smo pripravljeni vložiti vanj. Iskrenost in naklonjenost ter osebnostne napake nosimo s seboj, vsak dan, vsako uro. Srečujemo se, govorimo, včasih rečemo preveč ali slišimo več kot bi hoteli, včasih ne moremo razumeti drugega, ker vidimo najprej sebe. Večinoma ljudje tudi ne slišimo, čeprav je videti, da poslušamo. Kdaj govor ali dejanje preseže nevidno mejo drugega in zgodi se tišina. In potem, kot da ni mogoče storiti ničesar več. Vseeno ne gre drugače kot da citiram Roya Crofta "Rad te imam, ker se ne meniš za možnost, da se v meni skriva bedak in slabič, in se trdno oklepaš možnosti, da je v meni nekaj dobrega".

Kaj hočem povedati?

To, da smo mi sami tisti, ki krojimo lastne usode, imamo svoja prepričanja, svoja verovanja v ljudi, v naravo in v tisto na kar nimamo vpliva. Lepote okoli nas včasih ne moremo videti, ker je pogled zožen kot takrat, ko se nebo zapira in se na nebu zberejo oblaki. Nasprotno pa je svet lep, ko je veselje porojeno in je kot takrat, ko je nebo odprto. Oči se zapirajo in odpirajo, spuščajo svetlobo ali pa ne.

In kaj res hočem povedati?

Da je pes nazvestejši prijatelj, "večen" in za zmeraj, da pomeni biti brez njega, kot ne bi živel polnega življenja, ker ti da srce in vso pozornost, ker nikoli ne pozabi pozdraviti, ker uživa življenje zdaj, ker ne razmišlja o prihodnosti, zna lenariti, se zna zabavati in je goreče jedro, ki proizvaja energijo zase in da jo oddaja. Za vse in vsakogar. To je povsem drugačen jezik. Nezaslišano prijeten.

Pa ne mislit, da gre za kakršno koli mistično razmišljanje, nič takega, vse je samo v času, trenutku in minljivosti vsega tistega, kar smo samodejno sprejeli kot večnost, ne da bi se zavedali druge možnosti.

Astra Chen

Chen 5 let

8. februar - eno leto

Kar nekaj časa je preteklo, dobivam še kar redne informacije o mladičkih, ki so dopolnili eno leto. Vsi so ok in posebej me veseli, da se je kar polovica legla vpisala v "malo šolo reševanja". Ker pa je treba najprej izšolati vodnike, so se trije vpisali na seminarje za vodnike, ki potekajo od začetka januarja do konca marca, ko se opravljajo teoretični izpiti. Ni tako malo, vendar pa tudi ne preveč, če se odločiš, da boš del življenja posvetil humani dejavnosti, kjer je doborodošel vsak, ki ima srce, ki želi kaj dati soljudem brez pričakovanja materialnega povračila. Srečno Champ, Chester, Chase in Čačka!
Kajti če se zgodi, nas ne bo nikoli dovolj.
Se vidimo na lavinskem tečaju!

EN IZDATEN TRENING

Ker sva se s Chen prijavili na kvalifikacije za SP 2010, in to predvsem zaradi pridobivanja izkušenj, sva morali zgodaj zjutraj, zadnji vikend v januarju spet vstati zelo zgodaj, da sva po zasneženi cesti pravočasno prišli v NG. Tudi tu je snega nametalo dovolj, da je bila pokrajina enaka kot v notranjosti države, da ne bi bilo tako velike razlike med enim in drugim terenom.
Iskanje na kupu navoženih ruševin, prostor dokaj velik, vendar ne prevelik, pogled pa je lahko zajel celoten teren, nič preveč težkega dela, se mi je zdelo. Fina ruševina. Ker pred nama trije niso imeli sreče, sem ugibala, kaj se dogaja? Slab veter, zgodnje jutro, markerji globoko zakopani? Teren sem si hitro dobro ogledala. Kje so sledi, kje jih ni in naredila načrt, da bova začeli na tisti strani, kjer je stopinj v snegu najmanj. Tako in tako morava pregledati vse, če ne bo Chenke potegnilo. Enkrat jo je odneslo precej ven iz označenega območja, potem jo je vmes še pritisnilo, da je opravila svojo veliko fiziološko potrebo, ne vem koliko od petih sodnikov je to videlo, ker ta zadeva pač ni, da bi jo opravljali med iskanjem.
Markerji so ostajali v skrivališčih, čeprav bi bilo za njih in tudi za nas bolje, da bi jih vzeli ven. Tako se je Chen dvakrat vrnila k istemu markerju, tudi že po najdbi. Nekoliko zmede mi je to prineslo, ker nisem prav dobro vedela, kaj storiti. No, vseeno se je dobro izšlo, našli sva vse pogrešane, pridelali povprečnih 173 točk. Nakazovanje zadnjega markerja je bilo bolj tako-tako, ampak ker poznam svojega psa in vem, da je lajež, po nekaj napakah na treningu postal nekoliko slabši, prav tako sva pridelali malo kroženja okoli zaprtega groba. Tako, znava tudi bolje, zgodi pa se tudi slabše.
Najino partnerstvo pri poslušnosti sva dobro zvozili (42), pri ovirah (39) sem naredila več napak, tudi vem kakšnih, zato trening še in še. Od vsega pa je najbolj fantastično to, da je bilo treme ravno prav in ne kot običajno, predvsem na poslušnosti, ko komaj še diham.

Dobro pripravljena ruševina, res pravi užitek. Hvala organizatorjem, markerjem in sodnikom.