To je lepi CH-GORIŠKI, Chenin sin/foto R in D

Kako vedno znova učimo

Sobotna vaja v Novem mestu je bila dobra, vroča in je minila v finem vzdušju, kot vsaka doslej. Nič te ne more izneveriti v taki družbi, ki nam jo uredi organizator, ko sestavlja skupne. Ni nekopatibilnosti, pa nikoli ni problem, kdo ali kako, vedno je ok, le da smo včasih nekoliko lačni in žejni (pač treba je poskrbeti zase), le da se jaz nikakor ne morem naučiti, da bi zjutraj vzela s seboj slasten sendvič in se podprla z njim v kritičnem trenutku pomanjkanja moči. Pa nisem edina, še več je takih, ki jim hrana ni prva stvar, na katero pomisliš, ko odhajaš na vajo. Tako smo tudi lačni skupaj in je potem malo lažje.
Delovišča na katerih delamo so organizirana precej inovativno. Vedno se nam nastavi nekaj novega, nekaj drugačnega. Dokaj zagoneten je MZ, Z izgubljenko ob poti, pa njen nahrbtnik in njeni odgovori so me pognali v dvom, če ni mogoče res ona tam po naključju, pa da bi jo Matjaž spregledal? Jo pustil, da takole obsedi, kar tako, brez naloge? Ne, ne, nagnal bi jo tako ali drugače,... mora bit ena od markerjev. Seveda je bila. Le da jo je naučil, kaj odgovarjati in kako biti nezmedeno zmedena.
"Obešenec" globje v gozdu, je bil tako obešeno mrtev, da mi je v nekem trenutku dal mislit da je z njim res nekaj hudo narobe, tudi bled je bil enako, kot da tu visi že od prejšnjega dne. Všeč mi je, da vodja delovišča pouči markerje kako biti negiben, da niti z očmi ne trene, da ima mrzle roke in bledo barvo na obrazu, kdaj se lahko odzove.
Ruševinaste objekte smo imeli nekje med prvim in tretjim deloviščem in Chen si je našla drugo pot do markerja in ne tiste, ki je bila predvidena, žal po že pretečenem času, ki nam je bil na razpolago.
Zadnje delovišče je bilo tako strmo, da si se moral z zobmi držati, da se nisi skotalil dol. Če ne bi bilo goste podrasti, bi se verjetno točno to zgodilo, tako pa sem se lahko držala za vse te veje in vejice, ki te sicer bičajo v obraz oči in bi rabil mačeto, da bi si utiral pot. Vseeno smo prekoračili začrtano pot, vmes je Ajk našel markerja, midve s Chen sva bili drugi od poti navzgor. Že da sem preplezala do svoje pozicije sem šla bolj po štirih kot po dveh, zdaj sem se morala vrniti dol, zaradi pomoči ponesrečencu (čeprav sem nekoliko protestirala, saj se moraš potem vrniti nazaj na mesto), nič - kaj pa če bi šlo zares (takrat pač ne bi pomislila dvakrat). Šli sva dol in potem nazaj gor in porabili ves čas, ki smo ga imeli še na razpolago. Ker se je vaja zaključila v lepi senci na vrvni tehniki in kasneje na poligonu s krajšim počitkom na lepo pokošeni travi in golažem na asfaltu pod šotorom, nekje pri Novem mestu... prelepa Dolenjska...
Foto dokumentacijo bo najbrž objavila Teski: www.teski.eu

Odraščanje

Kdaj pa kdaj se srečamo z Ch-ji. V posebno veselje mi je, da je večina že pričela s hoditi v pasji vrtec, igralne urice, malo šolo. Le za enega še ne vem, ampak se bom potrudila izvedet. Nekateri so že zelo dejavni, drugi pa so šele dobro začeli.
Vsem pa želim - ustvarite dobro povezavo s psom, naučite ga pogleda v vaše oči, tam boste našli vse tisto, kar ste hoteli imeti (brez slastnih priboljškov seveda ne bo šlo).

Pri veterinarju

Primerjam nasvete različnih veterinarjev in se vendarle vprašam: kaj je zdaj prav?
- koliko cepljenj je dovolj in kdaj gre za pretiravanje, doziranje različnih strupov v podkožje mladih psov, nevarni klopi, komarji, bolhe, različni zajedalci, kaj je najbolje za psa in kaj je nabolj prav? Vsak veterinar ima svoj način, čemur se čudim, ker niti dva nista enaka, čeprav gre le za nekaj ulic stran in ne razumem, da stroka tudi pri tem ni enotna. Zakaj tudi takoj dati antibiotik, če to ni nujno potrebno? Pa kaj gre za eksperimentatorje, ali se moraš sam laik v skrbi za svojega psa vprašati, ali nimajo nobenih simpozijev kjer bi se uskladili, da bi jih bolj poenotilo?
Svetujem vam, bodite tečni, vprašajte vse, tudi tisto, kar so vam morda že povedali, pa niste razumeli, ali ste preslišali, pozabili. Vprašajte še enkrat, zahtevajte jasen odgovor in jasno pojasnilo, naj povejo vse, četudi dvakrat, trikrat, petkrat! Storitve plačate in niso poceni in imate vso pravico vedeti vse.
Včasih se dogaja hitro, tudi sama sem bila priča veterinarskemu posegu, ko je zadevo opravil mimogrede in potem na moje vztrajanje samo na kratko povedal kaj je naredil in to samo zato, ker sem vztrajala. Da sem izvedela kaj več sem morala spraševati stavek za stavkom. Zato se tja več ne vračam, raje sem izbrala drugega, ki pove, kaj bo naredil, ki pove kaj misli in se z mano tudi posvetuje oziroma sprašuje, da bi izvedel več o zdravju psa in se potem skupaj odločiva, kaj je najbolje.

Dober veterinar vas bo vprašal po zdravju psa, mu bo izmeril temperaturo, ga stehtal in opravil splošen veterinarski pregled (pogledal bo oči, ušesa, pretipal ga bo po telesu,...). Dal mu bo tudi pasto ali tablete za razglistenje. In šele ko bo ugotovil, da je sto odstotno zdrav, ga bo cepil.
Od veterinarja morate zahtevati in vam mora povedati!!!, kakšen ima plan cepljenja za vašega psa in naj ne pretiravajo. Nekateri cepijo v prvem letu tudi 4 x! Ne vem ali je res potrebno, bolj se nagibam k temu da ne, da je dovolj 2 x in potem po letu dni cepljenje ponoviti. Poiščite informacije še kje drugje, ne le pri enem samem veterinarju. Eden ni nobeden in kar slišimo o zdravnikih, lahko slišimo tudi o strokovnjakih veterinarske stroke.