Tale je bila največja (Dubrovnik)Pa se vprašajmo po prijateljstvu, koliko je pristno in koliko vsega smo pripravljeni vložiti vanj. Iskrenost in naklonjenost ter osebnostne napake nosimo s seboj, vsak dan, vsako uro. Srečujemo se, govorimo, včasih rečemo preveč ali slišimo več kot bi hoteli, včasih ne moremo razumeti drugega, ker vidimo najprej sebe. Večinoma ljudje tudi ne slišimo, čeprav je videti, da poslušamo. Kdaj govor ali dejanje preseže nevidno mejo drugega in zgodi se tišina. In potem, kot da ni mogoče storiti ničesar več. Vseeno ne gre drugače kot da citiram Roya Crofta "Rad te imam, ker se ne meniš za možnost, da se v meni skriva bedak in slabič, in se trdno oklepaš možnosti, da je v meni nekaj dobrega".
Kaj hočem povedati?
To, da smo mi sami tisti, ki krojimo lastne usode, imamo svoja prepričanja, svoja verovanja v ljudi, v naravo in v tisto na kar nimamo vpliva. Lepote okoli nas včasih ne moremo videti, ker je pogled zožen kot takrat, ko se nebo zapira in se na nebu zberejo oblaki. Nasprotno pa je svet lep, ko je veselje porojeno in je kot takrat, ko je nebo odprto. Oči se zapirajo in odpirajo, spuščajo svetlobo ali pa ne.
In kaj res hočem povedati?
Da je pes nazvestejši prijatelj, "večen" in za zmeraj, da pomeni biti brez njega, kot ne bi živel polnega življenja, ker ti da srce in vso pozornost, ker nikoli ne pozabi pozdraviti, ker uživa življenje zdaj, ker ne razmišlja o prihodnosti, zna lenariti, se zna zabavati in je goreče jedro, ki proizvaja energijo zase in da jo oddaja. Za vse in vsakogar. To je povsem drugačen jezik. Nezaslišano prijeten.
Pa ne mislit, da gre za kakršno koli mistično razmišljanje, nič takega, vse je samo v času, trenutku in minljivosti vsega tistega, kar smo samodejno sprejeli kot večnost, ne da bi se zavedali druge možnosti.
