SREČNO NOVO LETO !

Ko ponoči ne spiš

Ko ne moreš zaspati, trpaš v glavo vse mogoče dnevne dogodke. Vse od ranega jutra, ko na poti v službo poslušaš poročila, ob sedmih zjutraj, kaj je bilo najdenega, torej kdo je nov na listi odkritij tistih grdobij, ki se vrstijo že vse od odmevno znanega ropanja sip banke. Zelo zgoden je bil tudi rop btc-ja, nekoč blagovno transportnega centra, vendar primerek v isti osebi btc-ju še vedno ponosno vlada, čeprav je to zdaj čisto drugi btc, kajti prvega je odplavilo v eksotične dežele. Priloga čisto slovenskega časopisa mu, kot da bi Slovenci izgubili spomin, mameni nič manj kot štiri strani slavospeva o osebnosti....pa letos viator vektor, ki ga je vodstvo odplaknilo v Romunijo, z vsemi kamioni vred...in še in še ...korupcija, laži..., danes še ali spet veleposlanica, vseeno, do kam in koliko človeka uniči,..., dobro ali slabo lagati, važno je lagati....  še pred volitvami je sem bila mnenja, da vsi indici sedanjosti vodijo v zmago Jankovića in njegova dva aduta.  In tako se je tudi zgodilo. Meni je žal, žal za vse, ki še poznajo vrednote, kajti ob takem vzoru vsakdanjosti, tudi ti ne bodo vzdržali, še manj bo vzdržala generacija x, y ali indigo.

Še ena beležka

Ker sva bili v novembru na izpitu 2 x, moram postaviti zapis na tole mesto. Prijazni Logatec mi je spet pokazal zobe s svojimi vrtačami in drugimi zagonetkami, predvsem pa je bil Zagreb tisti, ki je podrl še zadnji letošnji up. Vstajanje ob štirih zjutraj, mrzla noč, vožnja med kamioni, en postanek zaradi psa in na koncu blatni cilj. IRO sodniki so bili več kot prijazni in res fejst. Tako, da mi ni žal, da sem bila tam, prav tako je bilo vzdušje prijetno, čeprav nas je zeblo pri celodnevnem postavanju, prekladanju sem in tja, čakanju, da pride tvoja ura. Predvsem imam rada vse tiste ljudi tam, vsak je nekaj posebnega, vsak želi opraviti najbolje, vsak se trudi in vsi skupaj, se mi zdi, smo srečni za vsakogar, ki je uspešen, ki dobro opravi z zastavljeno nalogo. Midve sva spustili prvega markerja, nekako sem vedela, da bi moral biti tam, zato sem Chen usmerjala tja, dvakrat, trikrat mogoče še enkrat, potem sem se odločila da stopim naprej in jo pošljem še z druge strani. Je šla daleč, nisem je več videla, vendar se je vrnila, oneslo jo je naprej in potegnila je ven drugega in potem na koncu še tretjega. Lepo, no, vse odlične ocene, za psa, zame in sploh in oh, skupaj 132 točk. Evo. Ništa u Zagrebu. Na ovirah je padla z mosta in isti hip skočila nazaj in se obrnila proti meni, hahah; seveda je to ničla. Ostale ovire je naredila profesionalno, skupaj 45 točk. Zaradi vlačenja na poslušnosti  38. Nimaš kej. Res sva se trudili, pred vsakim markerjem sem se spotaknila in padla kot ploh sceloma na tla, tako da bi lahko namesto jaz markerja on mene vprašal: je si li u redu?

Sicer je bilo Chen obljubljeno, da bo sedaj lahko malo počivala, ampak ne bo, žal mi je draga moja, tudi jaz ne bom, ker si ti moja, sem jaz tvoj par.

Dolgo vroče poletje 2011

Digitalizacija malih penzionistov (tistih, ki to še niso)

Ker nisem iz obdobja digitalnega sveta, pač pa iz generacije baby bomerjev, si tale blog nekako ne znam prirediti tako, da bi mi oblikovno odgovarjal. Vse ideje preureditve se končajo s spremembo barve ozadja in to je v glavnem vse. Vsi html-ji, url-ji, xxx, yyy-ji-ji in podobno mojo usposobljenost hitro vržejo iz tira potrpežljivosti in prijaznosti. Menim, da so vsi linki in sestavljenost mikrosveta nalašč prirejeni izključno za digitalno generacijo in nikakor prijazni za tiste nas, ki nam je rosa iz obraza že davno odtekla.
Zato resno razmišljam o ugonobitvi tega bloga, fb-ja in tudi drugih dejavnosti na internetu, ker razen iskanja nekaterih informacij z njim nimam prave sreče. Čeprav imam pravi lepi laptop, ki gre lahko z mano tudi na dopust, če tako hočem, ali pa se zgolj z mano seli po stanovanju in dvorišču, potem "tavleik" računalnik, ki tudi dobro deluje, imam digitalni paket lokalnega ponudnika storitev te vrste in vse kar zraven paše. Problem pa še vedno obstaja in to je ta prikrita jeza, ko stvari ne morem do dna, ko je vedno nekaj v ozadju, čemur ne znam najti rešitve in se slej ko prej zapletem in potem ne vem kako naprej. Občasno pa se pojavi kakšna prekinitev na teh zvezah ali pripomočkih, ki omogočajo povezavo s tem svetom, takrat pokličem našega lokalne operaterja in mu povem, da stvar ne dela. Torej recimo, da ne dela tista škatla, kjer je vključeno vse, seveda ne vem kako se imenuje, ampak vem, da ne dela, in me gospod na drugi strani vpraša, kako vem, da ne dela. No evo, kaj si človek misli. Saj ja vidim, da ne dela. Naj jo izklopim in ponovno vklopim. Toliko daleč pa še sežem, madona, da sem to že naredila. Vsaj 2x. Potem pride in strokovno ugotovi, da res ne dela, ali pa je na kablu nekaj narobe. In kako se v takem mrku počutim? Mračno, kot brez okna v svet.
Dobri stari časopisi, kako fletno je bilo listanje nekoč.

SAMO BEŽNA MISEL

V zadnjem letu nekajkrat (off the record - 5x) s Chen hodiva na zadnji izpit. Ta po2 se je nama doslej vedno izmuznil, tako ali drugače. Seveda včasih zaradi naju obeh, včasih zaradi mene, včasih zaradi nje in ne nazadnje včasih zaradi okoliščin, ki v danem trenutku ne ponudijo ugodnih pogojev, to je vetra s prave strani, lepega terena,... večinoma pa je težava v brezvetrju, torej ko pogledaš v višino njenih vonjalnih receptorjev, ne migne niti smetka, trava, niti nizka, niti visoka. Po drugi strani pa ni važno brezveterje, ni važno koliko je markerjev ali so se preveč tuširali in nimajo niti najmanjšega vonja. Preizkus valovanja zraka s pudrom je še kar zamudno preverjanje, zato psa pustim, da dela po svoji smeri, usmerjam ga le takrat, ko se prične ustavljati, saj je sicer motiv precej visok. Če samo malo pomislim, vidim, da je izpitno iskanje pravzaprav čisto brez vsakega smisla, saj iskalka teče po drugačnem sistemu, in če izračunam vse stroške (izpitna taksa, bencin) in celodnevno postavanje, čakanje in prekladanje, tiščanje (saj vemo kam) in uživanje v kompletnem neudobju vsaj dvanajst ur bi človek - pa ne jokal, pač pa moram mastno zakleti, ko se spet ne poklopi. Številni treningi, poslušnost, iskanje, vložen čas in denar, življenje. Poleti vroče do nezavesti, pozimi se ti zanohta, neštetokrat. Način življenja? se pa res vprašam, madonca no, kje in do kje? Saj ni dovolj nikoli, ker poleg vseh obveznosti reševalskega življenja, se je potrebno udeleževati tudi klubskih dogodkov. In povrh vsega, se tiste grozovite hrbtenične bolečine pojavljajo vedno, ko je najmanj potrebno, če že morajo biti. In ko je bilo najhuje, ko sta bili moji nogi last nečesa mravljinčastega in praktično več kot nekaj kratkih korakov ni bilo mogoče narediti, sem svoji črni reševalki rekla: iskalna akcija je, ti pa ležiš doma, lenoba lena! Lahko bi iz zdravstvenih razlogov in zaradi besnila v duši prenehala s takim življenjem, le da res ne vem, kaj bi potem počel pes in kakšno bi bilo potem šele življenje. Pravzaprav se misel prikrade v hipu in na isti način tudi odide. In gremo dalje. Še enkrat?

CHEN 6 LET

....družinska slika....