Imeli smo srečo, trikrat. Prvič zaradi Urške, drugič zaradi vremena in tretjič kar tako, ker pač ljubimo svoje štirinožce in se radi družimo. Ker sem ta trening čakala kar nekaj mesecev, sem prišla v Koper veselo vznemirjena od pričakovanja in končnega uresničenja.
Vedno nasmejani primorci so iznajdljivi, delovni (čeprav se ljudem v toplejših krajih pregovorno ne ljubi prav dosti, pa za naše ERP-ovce to nikakor ne drži), gostoljubni, vedno dobre volje. Grozdan nas je počastil s kavo v bližnjem kafiču, da smo še z večjim zagonom prestopili iz ledene in meglene kotline v sončno primorsko jutro. Hvala Grozdan.
Samo dvakrat sem imela priložnost opazovati izvedbo Urškinega »nastopa« na poligonu in enkrat samkrat na preizkušnji v Zagorju. Žal. Imamo vsak svoje obveznosti v času preizkušenj in izpitov vsak svojo časovnico in ne moreš biti na več koncih hkrati. Ko jo opazujem, daje vtis, da sploh ni mogoče, da česa ne bi bila sposobna izpeljati in to na način, da jaz kot opazovalka to tudi verjamem. Ko dela s Cubo je ne moreš zmotiti. Ker dela. Ko govori, govori dobro in premišljeno, nobenih bučk ne prodaja, njeni zapisi pa so duhoviti. Pa nikakor ne gre za pretiravanje, vse je še kako res. Tako je in še bolje. Kdo si potem ne bi želel črpati kaj znanja od nje?
Urška je zasedla zavidljivo tretje mesto na svetovnem prvenstvu reševalnih psov lani v Zagrebu. Glede na to, da je Cuba mlada psička, štiri leta, je fascinantno ravno to, da sta dosegli tak uspeh že tako zgodaj. S svojimi »nastopi« je pokazala, da sta s Cubo profesionalki, tako pri iskanju, ovirah in poslušnosti. Poslušnost sem postavila v stavku na tretje mesto, ker mora biti pes reševalec predvsem dober »iskalec«, spreten na ovirah, poslušen toliko, da se vodnik in pes razumeta, kar pomeni, da v resnični akciji ni tako pomembno, da hodi ob tebi v »poleg« in te pri tem še gleda v oči.
Po drugi strani pa, da greš čez izpite, potrebuješ skoraj brezhibno izvedene vaje poslušnosti in ni kar tako naučiti psa, da vzdrži v poleg tiste dolge linije po poligonu, brez nagrad in brez pohval (pohvala na nepravem mestu ti zniža že tako klavrne točke). To doseči je pa res umetnost (pa ne tista sama po sebi), zlasti pri mladem psu. Njej je to uspelo vse: iskanje na izpitu - maksimalno število točk, kar je izjemno redko (če sploh kdaj), ostali dve disciplini pa vedno visok izplen, (tudi še nisem slišala, da bi kdajkoli kdo dobil vseh 50 pik). Urška pa ima do zadnje podrobnosti izdelano poslušnost, da te še kako prime, da bi tudi sam to znal: Končna verzija - poslušnost od A do Ž, na poligonu, s sodnikom, ki ti diha za ovratnik: vsaj 49 točk od 50-tih.
Na osnove, za katere sem bila prepričana, da sem jih že davno osvojila, me je Urška spomnila. Priznam, da v nagli površnosti pozabiš pomembnost sedanjosti trenutka in njegove prioritete, a še kako je pomembno: kar delaš ta trenutek, moraš delat zavestno in predano temu dejanju in zdaj. Vse je treba začeti doma: priprave, plan in cilji, skrivni detajli - ki spet niso tako skriti, pristop do štirinožca, ovratnice, rekviziti, obleka, dovolj žepov, pa nasmeh, veselje, potrpežljivost, veliko ljubezni in predanosti. Sam sebe spraviti v samodisciplino in umirjenost in strateško dovršenost, še preden se lotiš da boš s svojim psom team. Si predstavljaš, razštelanega človeka, ko ga znotraj razjeda dvom v lastno sposobnost vodenja psa, voditi psa? Naj vodi pes, ampak tako kot hočem jaz, zato moram vedeti kaj hočem in kako to naredim.
Zato pa rabimo učitelje, rabimo potrditve.
Zakaj se že budisti tako globoko klanjajo učiteljem?
Vedno nasmejani primorci so iznajdljivi, delovni (čeprav se ljudem v toplejših krajih pregovorno ne ljubi prav dosti, pa za naše ERP-ovce to nikakor ne drži), gostoljubni, vedno dobre volje. Grozdan nas je počastil s kavo v bližnjem kafiču, da smo še z večjim zagonom prestopili iz ledene in meglene kotline v sončno primorsko jutro. Hvala Grozdan.
Samo dvakrat sem imela priložnost opazovati izvedbo Urškinega »nastopa« na poligonu in enkrat samkrat na preizkušnji v Zagorju. Žal. Imamo vsak svoje obveznosti v času preizkušenj in izpitov vsak svojo časovnico in ne moreš biti na več koncih hkrati. Ko jo opazujem, daje vtis, da sploh ni mogoče, da česa ne bi bila sposobna izpeljati in to na način, da jaz kot opazovalka to tudi verjamem. Ko dela s Cubo je ne moreš zmotiti. Ker dela. Ko govori, govori dobro in premišljeno, nobenih bučk ne prodaja, njeni zapisi pa so duhoviti. Pa nikakor ne gre za pretiravanje, vse je še kako res. Tako je in še bolje. Kdo si potem ne bi želel črpati kaj znanja od nje?
Urška je zasedla zavidljivo tretje mesto na svetovnem prvenstvu reševalnih psov lani v Zagrebu. Glede na to, da je Cuba mlada psička, štiri leta, je fascinantno ravno to, da sta dosegli tak uspeh že tako zgodaj. S svojimi »nastopi« je pokazala, da sta s Cubo profesionalki, tako pri iskanju, ovirah in poslušnosti. Poslušnost sem postavila v stavku na tretje mesto, ker mora biti pes reševalec predvsem dober »iskalec«, spreten na ovirah, poslušen toliko, da se vodnik in pes razumeta, kar pomeni, da v resnični akciji ni tako pomembno, da hodi ob tebi v »poleg« in te pri tem še gleda v oči.
Po drugi strani pa, da greš čez izpite, potrebuješ skoraj brezhibno izvedene vaje poslušnosti in ni kar tako naučiti psa, da vzdrži v poleg tiste dolge linije po poligonu, brez nagrad in brez pohval (pohvala na nepravem mestu ti zniža že tako klavrne točke). To doseči je pa res umetnost (pa ne tista sama po sebi), zlasti pri mladem psu. Njej je to uspelo vse: iskanje na izpitu - maksimalno število točk, kar je izjemno redko (če sploh kdaj), ostali dve disciplini pa vedno visok izplen, (tudi še nisem slišala, da bi kdajkoli kdo dobil vseh 50 pik). Urška pa ima do zadnje podrobnosti izdelano poslušnost, da te še kako prime, da bi tudi sam to znal: Končna verzija - poslušnost od A do Ž, na poligonu, s sodnikom, ki ti diha za ovratnik: vsaj 49 točk od 50-tih.
Na osnove, za katere sem bila prepričana, da sem jih že davno osvojila, me je Urška spomnila. Priznam, da v nagli površnosti pozabiš pomembnost sedanjosti trenutka in njegove prioritete, a še kako je pomembno: kar delaš ta trenutek, moraš delat zavestno in predano temu dejanju in zdaj. Vse je treba začeti doma: priprave, plan in cilji, skrivni detajli - ki spet niso tako skriti, pristop do štirinožca, ovratnice, rekviziti, obleka, dovolj žepov, pa nasmeh, veselje, potrpežljivost, veliko ljubezni in predanosti. Sam sebe spraviti v samodisciplino in umirjenost in strateško dovršenost, še preden se lotiš da boš s svojim psom team. Si predstavljaš, razštelanega človeka, ko ga znotraj razjeda dvom v lastno sposobnost vodenja psa, voditi psa? Naj vodi pes, ampak tako kot hočem jaz, zato moram vedeti kaj hočem in kako to naredim.
Zato pa rabimo učitelje, rabimo potrditve.
Zakaj se že budisti tako globoko klanjajo učiteljem?
Foto prikaz:
Ekipa z Urško
Midve s Chen
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Saška in Elli
Urška, Mateja in Tara
Urška, Mateja in Capa
Ni komentarjev:
Objavite komentar