Ker nisem iz obdobja digitalnega sveta, pač pa iz generacije baby bomerjev, si tale blog nekako ne znam prirediti tako, da bi mi oblikovno odgovarjal. Vse ideje preureditve se končajo s spremembo barve ozadja in to je v glavnem vse. Vsi html-ji, url-ji, xxx, yyy-ji-ji in podobno mojo usposobljenost hitro vržejo iz tira potrpežljivosti in prijaznosti. Menim, da so vsi linki in sestavljenost mikrosveta nalašč prirejeni izključno za digitalno generacijo in nikakor prijazni za tiste nas, ki nam je rosa iz obraza že davno odtekla.
Zato resno razmišljam o ugonobitvi tega bloga, fb-ja in tudi drugih dejavnosti na internetu, ker razen iskanja nekaterih informacij z njim nimam prave sreče. Čeprav imam pravi lepi laptop, ki gre lahko z mano tudi na dopust, če tako hočem, ali pa se zgolj z mano seli po stanovanju in dvorišču, potem "tavleik" računalnik, ki tudi dobro deluje, imam digitalni paket lokalnega ponudnika storitev te vrste in vse kar zraven paše. Problem pa še vedno obstaja in to je ta prikrita jeza, ko stvari ne morem do dna, ko je vedno nekaj v ozadju, čemur ne znam najti rešitve in se slej ko prej zapletem in potem ne vem kako naprej. Občasno pa se pojavi kakšna prekinitev na teh zvezah ali pripomočkih, ki omogočajo povezavo s tem svetom, takrat pokličem našega lokalne operaterja in mu povem, da stvar ne dela. Torej recimo, da ne dela tista škatla, kjer je vključeno vse, seveda ne vem kako se imenuje, ampak vem, da ne dela, in me gospod na drugi strani vpraša, kako vem, da ne dela. No evo, kaj si človek misli. Saj ja vidim, da ne dela. Naj jo izklopim in ponovno vklopim. Toliko daleč pa še sežem, madona, da sem to že naredila. Vsaj 2x. Potem pride in strokovno ugotovi, da res ne dela, ali pa je na kablu nekaj narobe. In kako se v takem mrku počutim? Mračno, kot brez okna v svet.
Dobri stari časopisi, kako fletno je bilo listanje nekoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar