Ker sva bili v novembru na izpitu 2 x, moram postaviti zapis na tole mesto. Prijazni Logatec mi je spet pokazal zobe s svojimi vrtačami in drugimi zagonetkami, predvsem pa je bil Zagreb tisti, ki je podrl še zadnji letošnji up. Vstajanje ob štirih zjutraj, mrzla noč, vožnja med kamioni, en postanek zaradi psa in na koncu blatni cilj. IRO sodniki so bili več kot prijazni in res fejst. Tako, da mi ni žal, da sem bila tam, prav tako je bilo vzdušje prijetno, čeprav nas je zeblo pri celodnevnem postavanju, prekladanju sem in tja, čakanju, da pride tvoja ura. Predvsem imam rada vse tiste ljudi tam, vsak je nekaj posebnega, vsak želi opraviti najbolje, vsak se trudi in vsi skupaj, se mi zdi, smo srečni za vsakogar, ki je uspešen, ki dobro opravi z zastavljeno nalogo. Midve sva spustili prvega markerja, nekako sem vedela, da bi moral biti tam, zato sem Chen usmerjala tja, dvakrat, trikrat mogoče še enkrat, potem sem se odločila da stopim naprej in jo pošljem še z druge strani. Je šla daleč, nisem je več videla, vendar se je vrnila, oneslo jo je naprej in potegnila je ven drugega in potem na koncu še tretjega. Lepo, no, vse odlične ocene, za psa, zame in sploh in oh, skupaj 132 točk. Evo. Ništa u Zagrebu. Na ovirah je padla z mosta in isti hip skočila nazaj in se obrnila proti meni, hahah; seveda je to ničla. Ostale ovire je naredila profesionalno, skupaj 45 točk. Zaradi vlačenja na poslušnosti 38. Nimaš kej. Res sva se trudili, pred vsakim markerjem sem se spotaknila in padla kot ploh sceloma na tla, tako da bi lahko namesto jaz markerja on mene vprašal: je si li u redu?
Sicer je bilo Chen obljubljeno, da bo sedaj lahko malo počivala, ampak ne bo, žal mi je draga moja, tudi jaz ne bom, ker si ti moja, sem jaz tvoj par.
Ni komentarjev:
Objavite komentar