Kako vedno znova učimo

Sobotna vaja v Novem mestu je bila dobra, vroča in je minila v finem vzdušju, kot vsaka doslej. Nič te ne more izneveriti v taki družbi, ki nam jo uredi organizator, ko sestavlja skupne. Ni nekopatibilnosti, pa nikoli ni problem, kdo ali kako, vedno je ok, le da smo včasih nekoliko lačni in žejni (pač treba je poskrbeti zase), le da se jaz nikakor ne morem naučiti, da bi zjutraj vzela s seboj slasten sendvič in se podprla z njim v kritičnem trenutku pomanjkanja moči. Pa nisem edina, še več je takih, ki jim hrana ni prva stvar, na katero pomisliš, ko odhajaš na vajo. Tako smo tudi lačni skupaj in je potem malo lažje.
Delovišča na katerih delamo so organizirana precej inovativno. Vedno se nam nastavi nekaj novega, nekaj drugačnega. Dokaj zagoneten je MZ, Z izgubljenko ob poti, pa njen nahrbtnik in njeni odgovori so me pognali v dvom, če ni mogoče res ona tam po naključju, pa da bi jo Matjaž spregledal? Jo pustil, da takole obsedi, kar tako, brez naloge? Ne, ne, nagnal bi jo tako ali drugače,... mora bit ena od markerjev. Seveda je bila. Le da jo je naučil, kaj odgovarjati in kako biti nezmedeno zmedena.
"Obešenec" globje v gozdu, je bil tako obešeno mrtev, da mi je v nekem trenutku dal mislit da je z njim res nekaj hudo narobe, tudi bled je bil enako, kot da tu visi že od prejšnjega dne. Všeč mi je, da vodja delovišča pouči markerje kako biti negiben, da niti z očmi ne trene, da ima mrzle roke in bledo barvo na obrazu, kdaj se lahko odzove.
Ruševinaste objekte smo imeli nekje med prvim in tretjim deloviščem in Chen si je našla drugo pot do markerja in ne tiste, ki je bila predvidena, žal po že pretečenem času, ki nam je bil na razpolago.
Zadnje delovišče je bilo tako strmo, da si se moral z zobmi držati, da se nisi skotalil dol. Če ne bi bilo goste podrasti, bi se verjetno točno to zgodilo, tako pa sem se lahko držala za vse te veje in vejice, ki te sicer bičajo v obraz oči in bi rabil mačeto, da bi si utiral pot. Vseeno smo prekoračili začrtano pot, vmes je Ajk našel markerja, midve s Chen sva bili drugi od poti navzgor. Že da sem preplezala do svoje pozicije sem šla bolj po štirih kot po dveh, zdaj sem se morala vrniti dol, zaradi pomoči ponesrečencu (čeprav sem nekoliko protestirala, saj se moraš potem vrniti nazaj na mesto), nič - kaj pa če bi šlo zares (takrat pač ne bi pomislila dvakrat). Šli sva dol in potem nazaj gor in porabili ves čas, ki smo ga imeli še na razpolago. Ker se je vaja zaključila v lepi senci na vrvni tehniki in kasneje na poligonu s krajšim počitkom na lepo pokošeni travi in golažem na asfaltu pod šotorom, nekje pri Novem mestu... prelepa Dolenjska...
Foto dokumentacijo bo najbrž objavila Teski: www.teski.eu