O pričakovanju in rojstvu novih življenj

Obljuba dela dolg in ekola, Lidijina zgodba je tu :)


Si ne moreš mislit, kako te vrže ven takle dogodek. Najprej se med brejostjo ves čas ukvarjaš z dejstvom, da se psica »debeli«, ker seveda mora postajat okrogla, samo je vprašanje koliko, potem jo prve tri tedne čuvaš »ko zenico oka svoga«, da se ne bi prenaprezala, kam udarila, ali skočila za racami v mrzlo vodo… Ko minejo kritični trije tedni pa jo itak spet čuvaš, ker kaj pa vemo, kaj se lahko zgodi, redno skrbiš da ima dovolj gibanja, pa pravo hrano, pa masaže, … ampak delat pa ne moreš in to začneš pogrešat.

Potem se ukvarjaš s tem, da je Chen pravzaprav morala dobesedno pretrpet skok Falkota, tisti boleči »spodnos«, ko se ti trga srce ob kriku in potem glasnem stokanju, ki, povem vam, označuje bolečino!!! (Kaj sem ji naredila)

Ko se napne trebuh, kilaža pa raste, postaja vsak dan počasnejša, saj ji teža, ki jo nosi, preprečuje vsakršno poskakovanje in tudi tako fantastično dirjanje po odprtem travniku (kjer jo vidiš in uživaš, ko opazuješ njeno gibanje). Zadnje dni je samo še hodila po snežni gazi za mano…

Potem je prišel dan, točno tisti, ki smo ga določili za kotitev. Slovenski kulturni praznik. Saj, nič čudnega, itak delamo za kulturo, v gledališču. Prvi pravi porodni popadki so prišli okoli desete ure zvečer sedmega februarja in se iz ure v uro stopnjevali. Kako postaja človek živčen, ker se tako dolgo nič ne zgodi in že držiš v roki telefon (še deset minut počakam, pol pa kličem Roka – hvala Rok, ker si bil na stendbaju), ura pa pol dveh ponoči. Psica ne ve kam bi se dala, ven, noter, ven… v kotilnico iz nje, spet nazaj, globoko, blazno hitro dihanje, jezik moli ven, misliš: še malo, pa jo bo pobralo. Potem pa čakaš tisti zeleni »mehur«, pa ga ni, misliš, ajoooj, to je pa groza…nič ne moreš narest. Ampak smo zdržali, nikogar nismo klicali, herojsko, ti rečem. Ko je pozno ponoči prišel prvi mladiček, je rekel Bojan: bel je… jaz pa sem, čist v šoku mislila (nisem rekla glasno!) da je fant brez dlake! Madona, kakšen bel, saj smo naročili črne! Toliko truda zdaj bodo pa sami beli al kaj? Ampak bravo Chen, spretno ga je rešila iz vrečke in fant je takoj zapiskal. In bil je res lep, tak pravi debeli labradorec, potem se je tudi izkazalo, da je od vseh najtežji.

Belo »zagato« je rešila punčka, ki je prišla črna in druga po vrsti! Taka fletna in zabavna, strašno lačna in se je takoj zalepila na pipco. Naslednja porcija sta bila eden za drugim dva bela fanta. Zdaj sem rekla ok. Da je vsaj en črn. Potem dolga pavza in še dva fanta, bel in črn, čisto Falku podoben in potem spet dolga pavza. Ob pol devetih zjutraj še sedmi fant, črn.

Bila sem prepričana, da je to vse, konec. Čeprav smo pospravili in počistili kotilnico že po šestem (ker je takrat tudi bilo mišljeno, da je to to), smo jo sedaj še enkrat. Vse se je umirilo in ob enajstih sva z Bojanom malo zalegla. Vseskozi sem vstajala in hodila opazovat Chen in malčke. Ob dvanajstih pa presenečenje: še en črnuhec je prišel, čisto sam. Evo. Chen je vse zrihatala, nikjer nič, vse popucano, tamali pa vmes med drugimi, kot da je tu že od nekdaj. Najprej sem mislila, da je tam Chenina tačka. Ni bila tačka, bil je novi Che, tak kompakten, pravi gverilec.

Zdaj posedam na pručki in gledam v kotilnico. Vsakega poznam v zadnjo dlako. Kakšen užitek!!! Kakšna famozna zadeva. Meditacija…